Slowenische Verteilschriften

Die Urknalltheorien basieren auf sechs Annahmen, die immer vorhanden sind, auch dann, wenn sie nicht ausdrücklich erwähnt werden. Wenn alle richtig sind, könnte man mit den Berechnungen beginnen und der Frage nach dem Ursprung des Universums nähergekommen. Wenn jedoch nur eine der notwendigen Annahmen falsch ist, ist die gesamte Idee des Urknalls hinfällig. Werner Gitt zeigt in diesem Beitrag, dass fünf der sechs Grundannahmen als falsch betrachtet werden müssen. Schließlich zeigt er, wer wirklich der Schöpfer dieser Welt ist: Jesus Christus. Prapok -Strel v prazno Teorija prapoka je danes pretežno sprejeta teorija za razlago o izvoru našega vesolja. Kot njen utemeljitelj velja belgijski katoliški duhovnik in astrofizik Georges Lemaître (1894-1966), ki je v letu 1931 za vroče začetno stanje univerzuma uporabil pojem »primordialnega atoma« ali »praatoma«, pozneje tudi »kozmičnega jajca«. Oznaka prapok (angl. big bang, dobesedno: veliki pok) izvira od angleškega astrofizika in kozmologa Freda Hoyleja (1915-2001). Z izbiro te besede je hotel prikazati teorijo prapoka kot neverodostojno, saj je bil privrženec konkurenčne teorije »Steady-State«.[1] V svoji znani knjigi »Kratka zgodovina časa« je znani britanski astrofizik Stephen W Hawking (1942-2018) navedel nekaj globlje vrtajočih vprašanj, ko gre za univerzum: »Slej ko prej imamo nepotešeno potrebo, da bi vedeli, čemu smo tu in od kod prihajamo« (s. 28). »Zdi se nam, da živimo v odtujenem svetu. Radi bi razumeli, kaj okoli sebe zaznavamo, in tako vprašujemo: Kako je univerzum narejen? Kakšno mesto v njem zavzemamo mi, od kod prihaja in od kod prihajamo mi? Zakaj je tako in ne drugače?« (s. 217) Teorije prapoka so osnovane na šestih predpostavkah, ki so vedno pri roki, tudi če niso eksplicitno navedene. Če bi bile vse te predpostavke pravilne, potem bi lahko začeli z računanjem, in če bi pravilno računali, tedaj bi se za kos poti približali vprašanju o izvoru vsega. Če pa je tudi le ena sama zahtevana predpostavka napačna, tedaj je vsa ideja o prapoku strel v prazno. Tedaj velja, da je treba najti alternativo, ki vzdrži. Tako si oglejmo vsako od teh predpostavk: Predpostavka št. 1: Naravni zakoni so univerzalno veljavni. Ta predpostavka se je po številnih znanstvenih eksperimentih in opazovanjih izkazala za pravilno. Naravni zakoni imajo v materialnem svetu tako prodorno delovanje, da veljajo vse do najbolj oddaljenega kota univerzuma. Niti en sam atom se njihovemu delovanju ne more izmakniti. Noben potek stvari na tej zemlji in v širjavah univerzuma ne ostane niti za delček milijoninke sekunde zunaj njihovega dosega. Rezultat: Predpostavka št. 1 je pravilna! Predpostavka št. 2: Pod pojmom »kozmološkega načela« sta združeni dve kozmološki podmeni: načelo homogenosti in načelo izotropije. Homogenost vesolja pomeni: Neodvisno od točke opazovanja v prostoru se vesolje kaže vedno enako. Da je vesolje izotropno, pa pomeni: Vesolje je v istem trenutku z vsake točke v prostoru v vse smeri na velike razdalje videti enako. Že pogled v zvezdno nebo s prostim očesom takoj pokaže, da vesolje v bližnjem okolju Zemlje ni niti homogeno niti izotropno, saj so zvezde zelo neenakomerno razporejene. V večjem merilu sestavljajo zvezde meglenice (galaksije), ki pa so prav tako neenakomerno razporejene. Na naslednji hierarhični stopnji meglenice sestavljajo galaktične družine. Na še večji skali je mogoče prepoznati satovno strukturo. Oba astronoma, John P. Huchra in Margaret J. Geller iz razisovalnega središča Harvard Smithonian Center for Astrophysics v Cambridgu, ZDA, sta odkrila vpadljive velike strukture z merami 300 milijonov svetlobnih let. Univerzitetni profesor Hans Jörg Fahr (*1939) z Inštituta za astrofiziko govori o univerzumu kakršno bi se moralo oblikovati, če bi prapok resnično obstajal. Tedaj bi morali zaznavati univerzum, ki bi bil amorfen in brez vsake strukture – materija bi morala biti v prostoru enakomerno razporejena. Kako pa je kozmos lahko prišel iz kaosa? Nikjer v kozmosu ne najdem naključnosti. Čemu naj bi materija iz sebe same izoblikovala strukturno smiselne enote? Naš sončni sistem z obkrožajočimi planeti je v najvišji meri strukturiran in je videti genialno konstruiran. Kdo pa je privedel strukturo reda v univerzum, če v skladu s predpostavko št. 6 ni dovoljeno vključiti v potek stvari Boga? Odgovor »metodičnega ateizma« se glasi: Temna materija in temna energija! In kaj naj bi povzročili ti eksotični pojavi, katerih obstoja še nihče ni dokazal? Ti naj bi s pomočjo gigantskih gravitacijskih polj priklicali urejene struktre. V publikaciji »Physics Today« našteje kozmolog Ofer Lahav z University College v Londonu njihove deleže v odstotkih: 5 % normalne materije, 25 % temne materije, 70 % temne energije. Tako bi imeli 5 % realnosti in 95 % čistega spekuliranja! Temna materija je zgolj izmišljenina. V vesolju je tudi ni mogoče zaznati po kakšnem vzajemnem delovanju. Ni je mogoče videti, a je nujno potrebna za pojasnjevanje različnih struktur in hierarhičnosti v našem univerzumu v smislu gravitacijskega veziva. Brez te temne materije se zdi brezizhodno, da bi mogli za strukture v vesolju najti kakršno koli pojasnilo. Rezultat: Predpostavka št. 2 je napačna! Predpostavka št. 3: Današnje opazovanje, po katerem se univerzum širi, obrnejo v vzvraten proces (reekstrapolacija) vse do nekakšne singularne točke, kjer si zamišljajo maso in energijo združeni v eni točki. Edwin Hubble, astronom iz ZDA in dajalec imena znanemu Hubblejevemu teleskopu (1889-1953), je v letu 1929 odkril, da se univerzum širi. Merljiva hitrost te ekspanzije se imenuje »Hubblejeva konstanta«. Ta znaša: H₀ = (67,15 ± 1,2) km/s/(Mpc) (1 Mpc = 1 megaparsekunda = 3,26 milijonov svetlobnih let) Če tako iz tega izpeljemo obrnjeno vrednost, dobimo 1/H₀ = 14,7 milijard let, in ta čas potem samovoljno definirajo kot starost univerzuma. Po Hubblovi formuli v = H₀.d (v = hitrost širjenja; d = oddaljenost kakšne galaksije od nas) bi se morale vse galaksije od nas oddaljevati. To pa ni dejstvo. Prav nasprotno: meglenica Andromede, ena naših bližnjih galaksij, se od nas ne oddaljuje, temveč se s hitrostjo 410.000 km/h premika v našo smer. Rezultat: Reekstrapolacije proti eni točki ni mogoče utemeljiti! Predpostavka št. 4: Energija prapoka je nastala po naključju. Vsa materija je nastala iz začetne čiste energije v skladu z Einsteinovo enačbo E = m.c2. Na začetku prapoka je bil ves univerzum manjši od enega samega atoma. Predpostavka št. 4 nasprotuje fizikalnemu zakonu o ohranitvi energije. Po njem energija ne more niti na novo nastajati niti je ni mogoče izničiti. Predpostavka št. 4 je ovržena z naravnim zakonom. Rezultat: Predpostavka št. 4 je napačna! Predpostavka št. 5: To je filozofska predpostavka materializma. Po tem nauku je moralo vse, kar na tem svetu obstaja, nastati iz mase in energije. Francoski naravoslovec Georges Baron de Cuvier (1769-1832) je ugotovil tole: »V isti meri, v kakršni je znanost napredovala, se je vrnila od varljivih sklepov materializma.« V skladu z materialistično idejo bi moral univerzum nekoč tudi spočeti življenje. Vsako živo bitje pa ima v sebi, kakor je znano, ogromno količino informacij. Informacija pa je po naravnih zakonih informacije[2] nematerialna veličina, ki ne more priti iz materije. Tako je ideja materializma po naravnih zakonih ovržena (glej [1], stran 284). Rezultat: Predpostavka št. 5 je napačna! Predpostavka št. 6: Teorija prapoka je osnovana na »metodičnem ateizmu«, saj v tem sistemu ni prostora za Boga. Dokaz za obstoj Boga iz informacije: Ker vsebujejo žive celice ogromno količino univerzalne informacije[3], nobeden teh kodiranih konceptov pa ne izvira od človeka, je kot vir nujen (božanski) inteligentni pošiljatelj (Začetnik, Bog). Nujnost obstoja takega Začetnika je zagotovljena na podlagi naslednjega naravnega zakona informacije: Univerzalna informacija je lahko sestavljena samo od inteligentnega Pošiljatelja (glej [1], stran 182). Rezultat: Predpostavka št. 6 je napačna! Kaj je torej facit (nasledek) našega premisleka? Od šestih predpostavk teorije prapoka je le ena sama znanstveno dokazljiva, pet pa jih je dokazano napačnih. To je posledično znanstveni konec za to tako razširjeno teorijo! Tako je prapok strel v prazno! Povejmo jasno in razumljivo: Prapoka nikoli ni bilo! Kaj je alternativa prapoku? Oba astronoma, John D. Barrow (University of Sussex, Anglija) in Joseph Silk (University of California, Berkeley) kažeta v pravo smer, ko pravita, da: »Je bil kozmos skrbno … naravnan na življenje. Da se je naš univerzum tako presenetljivo gostoljubno vedel do življenja, to se gotovo ni primerilo šele v toku evolucije… Da bi naravni zakoni dovoljevali obstoj zvezd s planetarnimi sistemi, a res komaj še dovoljevali, to nima z možnostmi variacij v evoluciji nobenega opravka. Takšne nespremenljive lastnosti svet bodisi ima ali pa jih nima… Da dejansko veliko število med seboj neodvisnih lastnosti sovpade … to bi utegnilo dopustiti podmeno, da je bil naš univezum zasnovan zaradi našega pojava. Mar ne bi bilo mogoče, da se za temi čudnimi ,naključji' skriva veliki Načrtovalec?« (»Lust am Forschen«, Piper-Verlag, s. 167-168). Ta »Veliki Načrtovalec« nikakor ni ostal skrit. Predstavil se nam je, saj pravi o njem Biblija: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Hebrejcem 1,1-2). S tem je jasno povedano, da je ves univerzum in vse, kar v njem najdemo, bil ustvarjen po Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. Naslednja navedka iz Nove zaveze nam na vseobsežen način potrjujeta mogočno Jezusovo moč ustvarjanja: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo« (Janez 1,1-3). »Kajti v njem (= Jezusu Kristusu) je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse« (Kološanom 1,16-17). Vse zvezdno nebo tako ne izvira iz kakšnega prapoka ali kakega drugega evolucijskega procesa, ki si ga ljudje izmislijo, temveč je rezultat načrtovanega, smotrnega in vsemogočnega ravnanja Božjega Sina. Z mišljenjem je komajda mogoče dojeti, da je ta vsemogočni Bog in Stvarnik odložil svojo božanskost in nas obiskal na tej Zemlji, umrl na križu za naše grehe, tretji dan od mrtvih vstal in se nato vrnil v večni nebeški svet. Te misli, na katere nikoli ni prišel noben človek, nam lahko ustavijo dih: Mož na križu in stvarnik celotnega univerzuma je ista oseba! S to resnico smo onkraj tega, kar kak človek z vso svojo logiko more dojeti. Ko je Jezus na križu nosil greh sveta, je sonce za tri ure potemnelo. Kako nedoumljiv položaj! Stvarnik sam se je ponižal do križa. Zaradi nas je brez moči in bičan, da bi nam tako odprl vrata v nebo. Psalm 139,17-18 označuje to mejno območje mišljenja: »In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog, kako silna so njihova načela! Če bi jih štel, bi jih bilo več kot peska; kadar se prebudim, sem še vedno pri tebi.« Naj bo misel še tako težka, da se Stvarnik sreča z nami v osebi križanega, pa je tu vendar pomembno vprašanje: Je Stvarnik od nas tako neizrekljivo daleč – »nad šotorom ozvezdij« kakor je menil knez nemške poezije Friedrich von Schiller – ali pa je možno stopiti v stik z njim osebno? Ja, Bog nam je blizu in čaka naše molitve: »Kdor koli bo klical Gospodovo (Jezusovo) ime, bo rešen (za nebeško kraljestvo)« (Rimljanom 10,13). Naš Stvarnik Jezus nas vabi, da bi bili nekoč za večno v njegovem nebeškem kraljestvu. Ta državljanska pravica je zagotovljen vsakemu, ki se na to vabilo odzove. Na osnovi neizmerne Božje ljubezni je vsakdo povabljen – tudi ti, dragi bralec, draga bralka! Dir. in prof. a.D. dr.-ing. Werner Gitt [1]              »Steady-State-Kosmos« je modelna predstavitev, pri kateri je univerzum po definiciji prostorsko in časovno neomejen in ne izkazuje nikakršne začetne singularnosti. [2]              W. Gitt: Information – der Schlüssel zum Leben, CLV-Verlag, 6. izdaja 2018. [3]              Definicija: »Univerzalna informacija (UI) je iz kodirnih simbolov abstraktno podano sporočilo, ki služi enemu postopku ali več in nekemu cilju« (glej [1], stran 97).

Prof. Dr. Werner Gitt erklärt in dieser Schrift den Heilsplan Gottes - angefangen bei der Geburt Jesu (Krippe), über seinen Tod (Kreuz), bis hin zur Entrückung und ewigen Herrlichkeit (Krone). Gott schuf Abhilfe für die "Urkatastrophe" der Menschheit, den Sündenfall. Wie in der Bibel vorhergesagt, sandte er seinen Sohn auf die Erde. "Nie aber hat die Welt einen Gott gesehen - bis es Weihnachten wurde." Das Kreuz wurde für Kritiker zum Anstoß. Sie verstehen nicht, wie ein "Hinrichtungsinstrument" zum Zentrum eines Glaubens werden kann. Prof. Dr. Gitt sieht diese Kritik als Indiz, dass die Menschen ihr Sündenbewusstsein verloren haben: Es gab keinen anderen Weg für die Rettung des Menschen, weil die Trennung zwischen Gott und uns durch die Sünde so groß ist. Wenn Jesus einmal wieder kommt, wird man ihn als König erkennen. Dann wird die Menschheit zweigeteilt sein in Angenommene und Verworfene. Für diejenigen, die Jesus in ihr Leben aufnehmen wollen, gibt es ein vorformuliertes Gebet, das ihnen dabei hilft. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Jasli, križ in krona Pra­kata­s­trofa Vedno znova div­jajo kata­s­trofe na našem svetu: zaradi cuna­mija je decem­bra 2004 umrlo okoli 160 tisoč ljudi, poto­pi­tev ladje Tita­nic je ter­jala 1522 živ­ljenj, druga sve­to­vna vojna pa je pus­tila za seboj 50 milijo­nov mrt­vih. Pra­kata­s­trofa pa je bil izvirni greh v vrtu Eden. Ta je bil vzrok za vse druge kata­s­trofe, ki so sploh kdaj vdrle v ta svet. Greh je pov­z­ro­čil loči­tev člo­veka od Boga. Brez Boga pa člo­vek zaide v vrti­nec večne pogub­lje­no­sti. Če bi Bog spustil v nebesa zgolj en sam greh, potem bi tja pro­drla tudi trplje­nje in smrt, tega pa Bog noče. To lomi Bogu srce: lju­dje, ki jih je ustva­ril in jih ljubi, so mu obr­nili hrbet. S tem so si pri­slu­žili smrt. V pre­go­voru rečemo: »Proti smrti ni zdra­vila.« Celo nobena ras­tlina iz vrta Eden to ni! Ali ima morda Bog še sicer na voljo kako sred­s­tvo? Božja pomoč – pos­lal je svo­jega Sina Toda Bog je že v vrtu Eden imel načrt za odre­še­nje in ga je – čep­rav še zelo šif­ri­rano – naz­na­nil takoj po padcu: »So­­vraštvo bom nare­dil med teboj in ženo ter med tvo­jim zaro­dom in nje­nim zaro­dom. On bo pre­žal na tvojo glavo, ti pa boš pre­žala na nje­govo peto« (1. Moj­zes 3,15). Veriga pre­roš­kih izjav, ki nikoli noče pre­ne­hati, vedno znova nami­guje na pri­ha­jajo­čega odre­še­nika, kakor recimo: „Zve­zda vzhaja iz Jakoba in žezlo [= zna­me­nje obla­sti] se vzdi­guje iz Izra­ela“ (4. Moj­zes 24,17). „Ti pa, Bet­le­hem Efráta, si pre­maj­hen, da bi bil med Judo­vimi tisoč­ni­jami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vla­dal v Izra­elu, nje­govi izviri so od nek­daj, iz dav­nih dni“ (Miha 5,1). Čisto zad­njo napo­ved odre­še­nika je pri­ne­sel angel, ko je Jožefu razo­del roj­s­tvo in ime nebe­š­kega otroka: »Marija, tvoja žena, … bo rodila sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljud­s­tvo odre­šil gre­hov« (Matej 1,20-21). V zgo­do­vini je šlo veliko oseb čez oder tega sveta, ki so si pri­do­bile ime med lju­dmi: cesarji in kralji, pes­niki in filo­zofi, guruji in čaro­v­niki, »dobri« in »slabi«. Nikoli pa svet ni videl kakega boga – dokler ni pri­šel božič. Dete v jas­lih ni bilo tak­šen bog, kakr­š­nega so si pred­sta­v­ljali Grki na Olimpu ali Ger­mani v Walhallu. Ta je bil edini, ki je lahko rekel: Jaz sem Stvar­nik, po kate­rem je vse nare­jeno (Janez 1,1+3); »Jaz sem res­nica« (Janez 14,6), »Jaz sem dobri pas­tir« (Janez 10,11), »Jaz sem vrata« [v nebesa] (Janez 10,9). Kak­šno pot je ubral v ta svet? Mar je pri­šel z rom­pom in pom­pom ali ropo­tajo­čim bob­ne­n­jem? Mar je pri­šel z nebeš­kimi tru­mami? Ne! Bog je izbral nepo­ro­čeno žen­sko iz Izra­ela – Marijo –, ki je našla milost pri njem, da bi rodila Božjega Sina. S tem je tudi pre­se­ne­til Jude, ki so o svo­jem Mesiju imeli npr. tele pre­ro­ške besede v uše­sih: »Glej, tvoj kralj pri­haja k tebi« (Zaha­rija 9,9), ali »Raz­dro­bilo in pokon­čalo bo [nje­govo kra­lje­s­tvo] vsa ta kra­lje­s­tva« (Dani­jel 2,44). Zaradi tega niso pri­ča­ko­vali otroka v jas­lih, ampak kra­lja! Ta naj bi nas­to­pil z močjo ter iz­gnal Rim­ljane iz Izra­ela, pos­ta­vil naj bi svojo rezi­denco v Jeru­za­lemu in ime­no­val velike duhov­nike in pis­mo­uke za mini­s­tre. Toda tako Jezus ni pri­šel, zato pa so ga Judje odklo­nili. Spre­gle­dali so tista mesta v Pismu, ki so govo­rila, da mora naj­prej priti kot otrok: »Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iza­ija 9,5). Od tega Enega je odvi­sno, ali bomo več­nost pre­živ­ljali v nebe­sih ali v peklu. Za tega Mesijo so zna­čilni trije sim­boli: jasli (sim­boli­zi­rajo Jezu­sov pri­hod na ta svet) križ (sim­boli­zira naše odre­še­nje, ki ga je Jezus za nas dose­gel na križu) krona (sim­boli­zira Jezu­sovo krono pri nje­go­vem dru­gem pri­hodu kot kralj). Ni križa brez jasli! Ni krone brez križa! Brez jasli in brez križa ni nebes za nas! Zato je moral nap­rej priti božič! Kaj je spo­ti­klji­vega na križu? Kri­tiki krš­čan­skega vero­va­nja se vedno znova vpra­šu­jejo: Zakaj ta bru­talna smrt na križu? V vaši veri se vse suče okoli nap­rave za usmr­ti­tev. Ali Bog ni mogel ubrati bla­žje poti, da bi raz­či­stil raz­merje z lju­dmi? Zakaj je bila pot sprave tla­ko­vana s smr­tjo, z bole­či­nami, s sol­zami in z žalo­va­n­jem? Ali ne bi bilo mogoče vse to ure­diti neko­liko bolj prija­zno, estet­sko in stilno? Mar ne bi Bog mogel prep­ro­sto zati­s­niti oči vpričo naših člo­veš­kih pomanj­klji­vo­sti? Noben »zakaj« ne zado­s­tuje, ker pod­ce­n­juje greh. Zdi se mi, da je to bole­zen našega časa. Samo s križa lahko raz­be­remo, kar ni mogoče najti v nobeni knjigi filo­zo­fov in misle­cev: Križ nam kaže, kako glo­boko raz­poko je greh zase­kal med Bogom in člo­ve­kom. Ta pre­pad je tako nei­z­me­ren, da je nje­gova pos­le­dica pekel (Matej 25,46). Križ nam daje reali­sti­čno pred­stavo tega, kako daleč gre Bog v svoji lju­be­zni do nas, nam­reč tako daleč, da si je s svo­jim Sinom Jezu­som dobe­se­dno odtr­gal svoje naj­lju­bše od srca. Jezu­sov križ je naj­glo­blje spuš­ča­nje Boga z neba v svet. Stvar­nik vesolja in vsega živ­lje­nja se da usmr­titi ko kak zlo­či­nec, ne da bi se bra­nil. Kak­šna visoka cena za greh! Toda zaradi tega lahko Jezus povabi k sebi vsa­kega greš­nika: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavr­gel« (Janez 6,37). Velja pa tudi: Kdor ne pride, je pogub­ljen – celo večno! Križ zaz­na­muje tudi konec vseh člo­veš­kih odre­šenj­skih poti. Zaradi tega je Jezus lahko tako izklju­čno ozna­nje­val: »Nihče ne pride k Očetu dru­gače kot po meni« (Janez 14,6). Vse reli­gije so vpričo križa zgolj les­keta­joče se fata­mor­gane v puš­čavi pogub­lje­nega člo­veš­tva. Spo­ro­čilo božiča je sku­paj s spo­ro­či­lom križa edin­s­tveno spo­ro­čilo odre­še­nja: »Sin člo­ve­kov je nam­reč pri­šel rešit, kar je izgu­b­ljeno« (Matej 18,11). Spet bo pri­šel Jezus bo dru­gič pri­šel v ta svet. Potem pa ne več kot dete v jas­lih, ampak kot kralj, sod­nik in vla­dar tega sveta. Pri Mateju 24,30 je ta dogo­dek jasno napo­ve­dal: »Tedaj se bo poja­vilo na nebu zna­me­nje Sina člo­ve­ko­vega in tol­kli se bodo po prsih vsi rodovi na zem­lji. Videli bodo Sina člo­ve­ko­vega priti na obla­kih neba z močjo in veliko slavo.« Kak­šen raz­log za veselje! Stvar­nik tega sveta se bo poja­vil! Odre­še­nik sveta bo pri­šel! Zakaj pa piše v Razo­de­tju 1,7: »Zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zem­lji.«? Zakaj vpi­jejo: »In so rekli goram in ska­lo­vju: Padite na nas in skrijte nas pred obli­č­jem njega!« (Razo­de­tje 6,16)? Mnogi teh so sli­šali v času svo­jega živ­lje­nja o nujni odlo­či­tvi za tega Jezusa, toda rekli so »ne«! Zdaj pa so pogub­ljeni in ne morejo več niče­sar revi­di­rati. Zdaj je kon­čno pre­po­zno. Zato jokajo in tulijo. Večina ljudi hodi po poteh, na kate­rih Jezusa ni. Domi­sel­nost pri tem je zelo velika. Tako je recimo slo­vita ame­ri­ška igralka Shirley Mac­La­ine, ki s svo­jim psom živi na ranču, rekla: »S svo­jim psom Terryjem imam celo last­nega boga ob strani – on je nam­reč rein­kar­na­cija egip­čan­skega boga Anu­bisa, ki ima podobo psa. Morda je to sli­šati neko­liko čudno, toda Terry in jaz sva pre­ži­vela že naj­manj eno sku­pno živ­lje­nje v sta­rem Egiptu. On kot bogo­ži­val, jaz pa kot prin­cesa. Zdaj naju je življe­nje pono­vno zdru­žilo.« Jezus bo pono­vno pri­šel, tako da bo viden: »Glej, pri­haja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga pre­bo­dli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zem­lji« piše Janez v Razo­de­tju 1,7. Ko je Neil A. Arm­strong 20. julija 1969 kot prvi člo­vek sto­pil s svojo nogo na luno, je temu dogodku pred tele­vi­zor­jem sle­dilo 500 mili­jo­nov ljudi. Lady Diana je svoje živ­lje­nje izgu­bila v pro­me­tni nes­reči. Ko je 6. sep­tem­bra 1997 v Londonu bil do tedaj naj­ve­čji pogreb vseh časov, je tej cere­mo­niji pred tele­vi­zor­jem sle­dilo 2,5 mili­jarde ljudi – šti­ri­de­set odstot­kov sve­tov­nega pre­bi­val­s­tva! Zaradi tega je pos­tal del sve­to­vne zgo­do­vine kot prvi »glo­balni pogreb«. Toda za Jezu­sov pri­hod ni pot­re­bna nobena kamera. Vsi lju­dje bodo »live« doži­veli ta naj­ve­čji dogo­dek sve­to­vne zgo­do­vine. Za vsa­ko­gar bo Jezus potem viden. To ne velja zgolj za sve­to­vno pre­bi­val­s­tvo, ki bo tedaj živelo, tem­več tudi za vse gene­ra­cije sve­to­vne zgo­do­vine. Tudi vsi bralci tega članka bodo pri­sotni. Potem je pomem­bno samo še edino vpra­ša­nje: h kateri sku­pini spa­dam? K trumi reše­nih ali pogub­lje­nih? Jezus bo pri­šel nena­doma: »Kakor nam­reč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s pri­ho­dom Sina člo­ve­ko­vega« (Matej 24,27). V enem samem tre­nu­tku bo po vsej zem­lji viden hkrati za vse. Ob kate­rem času se bo to zgo­dilo? Odgo­vor naj­demo pri Luki 17,34: »Tisto noč bosta dva na eni pos­te­lji; eden bo sprejet, drugi puš­čen.« Torej ponoči!? Dve vrs­tici dalje pa piše: »Dve bosta sku­paj mleli (= deja­v­nost pod­nevi!): ena bo spre­jeta, druga puš­čena.« Ni mi znano, ali je tudi odkri­telj Ame­rike Kolumb poz­nal ta bese­dila. Iz tega bi lahko skle­pal takole: Če se bo pono­vni pri­hod dogo­dil v enem samem tre­nu­tku, Sveto pismo pa to opi­suje kot dogo­dek pod­nevi in ponoči hkrati, potem se to lahko zgodi zgolj na kro­gli. Lahko torej odja­d­ram na zahod in kljub temu pris­pem na vzhod. Omembe vre­dno je, da je evan­ge­list Luka pisal te besede v času, ko lju­dje še niso imeli pojma o kro­gla­sti obliki zem­lje. Ti dve vrs­tici kažeta še nekaj bis­tve­nega. Pri ponov­nem pri­hodu se bo člo­veš­tvo delilo na dvoje: raz­lika je med spre­je­timi in zavr­že­nimi. S tem je naka­zan prav­š­nji pro­b­lem člo­veš­tva. Šteje samo eno vpra­ša­nje: sodim med rešene ali med pogu­b­ljene? Ste se že odlo­čili? Bog je vse ljudi ustva­ril kot oseb­no­sti, ki imajo na raz­po­lago svo­bo­dno voljo. To nas jasno raz­li­kuje od živali. Svo­bo­dna volja dovo­l­juje oboje – da se od Boga odda­l­jimo ali da se mu pri­bli­žamo. Bog je v Kri­s­tusu sto­ril vse, da bi nam poka­zal pot v nebe­ško kra­lje­s­tvo. Kljub temu Sveto pismo zelo izra­zito in sva­reče uči, da ne kre­nejo vsi na pot odre­še­nja. Kaj bi Bog tu lahko sto­ril? Če bi nam vzel svo­bo­dno voljo, potem bi nas oro­pal naše oseb­no­sti; bili bi stroji, mario­nete ali roboti, ki bi zgolj odslu­žili svoj vnap­rej dani pro­gram. V tos­tran­s­tvu kakor tudi v ons­tran­s­tvu pa je volja pomem­ben del ose­b­no­sti. Od naše svo­bo­dne odlo­či­tve je zato­rej odvi­sno naše večno biva­nje. Ali smo se že prip­ra­vili na ta pri­haja­joči dan? V pris­po­dobi o desetih devi­cah nas je Gos­pod Jezus sva­ril, naj bomo prip­rav­ljeni. Opo­zarja nas na to: vseh deset je bilo ven­dar »ver­nih«, trdno so vero­vale: poroka se bo doga­jala! Kljub temu niso vse rav­nale po svo­jem prep­riča­nju. Le pet jih je dose­glo cilj. Nep­rip­rav­lje­nim pravi Jezus: »Ne poz­nam vas!« (Matej 25,12). S tem so zamu­dili vso svojo več­nost. Zgo­dilo se je, kakor je nekoč dejal Heinrich Kem­ner: »Tudi s spa­n­jem se lahko zazi­bamo v pekel.« Her­mann Bez­zel je roteče sva­ril: »Člo­vek lahko odr­gne cer­kvene klopi in se kljub temu pogubi.« »Veru­joči«, ki zgolj pri­tr­ju­jejo dej­s­tvom, a jih ne uve­lja­v­ljajo v svo­jem ose­b­nem živ­lje­nju, tve­gajo večno živ­lje­nje. Vse tri ali nič Mnogi lju­dje vsako leto ob božič­nem času na novo praz­nu­jejo Jezusa kot dete v jas­lih. Pogo­sto ostane pri tem. Toda vsi trije sim­boli so neraz­dru­ž­ljivi. K Jezusu sodijo jasli nje­go­vega učlo­ve­če­nja, križ nje­go­vega trp­lje­nja z zmago vsta­je­nja, ki je temu sle­dila, a tudi krona nje­go­vega kra­lje­va­nja, ki bo pri nje­go­vem pono­v­nem pri­hodu za vsa­ko­gar oči­tna. To je bil od vsega zače­tka Božji odre­šenj­ski načrt proti pra­kata­s­trofi tega sveta. Zad­nja kata­s-trofa, ki jo bodo doži­veli lju­dje brez Jezusa, je pekel. Na žalost bo ter­jala več člo­veš­kih živ­ljenj, kakor vse druge kata­s­trofe zgo­do­vine, ta smrt pa bo tra­jala večno! Toda za božič, in ne samo tedaj, nas Bog čisto ose­bno vpra­šuje, ali želimo spre­jeti darilo, ki ga ses­tav­ljajo jasli, križ in krona. Recite da, sprej­mite odpuš­ča­nje gre­hov po Jezusu Kri­s­tusu in to utr­dite v moli­tvi! Dire­k­tor in pro­fe­sor v pokojudr. inž. Werner Gitt

Der Informationswissenschaftler Dir. und Prof. a.D. Dr.-Ing. Werner Gitt (Braunschweig) ist überzeugt, dass alle Aussagen der Bibel wahr und vertrauenswürdig sind. In seinen Büchern betrachtet er oft die Wunder der Schöpfung aus naturwissenschaftlicher Sicht. Dr. Joachim Cochlovius stellte Fragen an Werner Gitt zu diesem Themenbereich wie z.B.: "Ihre Homepage wernergitt.de ist mit dem Motto „Vom Denken zum Glauben“ überschrieben. Wie ist das gemeint? Kann man durch Nachdenken Gott finden?"  

Im Laufe der Geschichte haben sich immer wieder Menschen gegen den Glauben an eine Auferstehung der Toten ausgesprochen. Sie sollten aber bedenken, dass Jesus seine Auferstehung nicht nur durch Worte verkündigen lässt, sondern sie beweist, indem er sich mehrfach an unterschiedlichen Orten und bei verschiedenen Gelegenheiten direkt zeigt. Mit dem Geschehen der Auferstehung hat Gott uns eine Wirklichkeit gezeigt, die weit über unsere Erfahrungswelt von Raum und Zeit hinausgeht: Unsere dreidimensionale Welt ist nicht die ganze Wirklichkeit. Jesus hat uns die Realität der Ewigkeit bezeugt. Norost ali resničnost?Vstajenje Jezusa Kristusa Kaj je bil doslej največji dogodek svetovne zgodovine? Je bila to iznajdba računalnika po Konradu Zuseju (1910-1995); je bilo to odkritje Amerike v letu 1492 po Christophu Columbu (1451-1506); je bilo to prvo izkrcanje človeka na mesecu 21. julija 1969 z Neilom Armstrongom (1930-2012)? Ta je kot prvi Zemljan stopil s svojo nogo na mesečevo površino in izrekel znamenite besede: »Majhen korak za človeka, a velik korak za človeštvo.« Vsi ti dogodki so bili zelo pomembni, pa vendar ne dosegajo dogodka, o katerem želimo danes še posebej premišljati. To je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih! Ta dogodek ima pomen za vsakega človeka na zemlji. Če pomislimo na izrek Neila Armstronga, bi lahko povedali takole: Vstajenje je bilo največji korak, ki je bil kdaj koli narejen za človeštvo, a je tudi korak, ki je vzbujal in vzbuja največ dvomov. Kritični ugovori glede vstajenja V toku zgodovine so se vedno znova ljudje izrekali zoper vero v vstajenje od mrtvih. Tu bi rad omenil pet kritičnih glasov. 1. Saduceji: Že Jezusu se je približala skupina pobožnih mož, da bi se postavili proti vstajenju od mrtvih. Izzvali so ga z vprašanjem, s katerim bi ga zvabili v past (Matej 22,23-33): Če bi sedem bratov drug za drugim poročilo isto žensko in bi nazadnje umrla tudi ta, čigava bi bila potem po vstajenju? Jezus je njihov ugovor izničil z izjavo, da onkraj smrtne meje zakonska zveza ne obstaja več; pristavil pa je logično nalogo, ko je navajal iz druge Mojzesove knjige 3,6: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Ker pa so Abraham, Izak in Jakob umrli, morajo konsekventno vstati od mrtvih, saj »Ni pa Bog mrtvih, ampak živih« (Matej 22,32b). 2. Martin Heidegger: Znani nemški filozof Martin Heidegger (1889-1976) je argumentiral glede vstajenja ne na osnovi vere, a vendar zadeto: »Če je Jezus iz Nazareta vstal od mrtvih, potem je vse znanstveno spoznanje le začasno.« Sledil je logiki: Če je to res, da je Jezus iz Nazareta vstal od mrtvih, potem smo si s svojim naravoslovnim mišljenjem nadeli neosnovane meje. 3. Rudolf Augstein: Rudolfu Augsteinu (1923-2003), izdajatelju največjega nemškega magazina Der Spiegel so malo pred smrtjo postavili vprašanje: »Ali verujete v Boga?« Na to je odvrnil: »Ne … Ne verjamem v vstajenje katerega koli izmed mrtvih, in potem se mi s tem tudi ni treba dalje ubadati. Ko sem proč, sem proč!« – Kako fatalna zmota! 4. Župnik v zadregi s svojo pridigo: Bilo je malo pred veliko nočjo, ko sem prišel v pogovor z nekim župnikom. Razlagal mi je, ko se bliža velika noč, se mu zgodi zadrega s pridigo – tako je temu rekel. Kot župnik pa vendar ni veroval v Jezusovo vstajenje. 5. »Die Zeit«: Tednik Die Zeit je tako naslovil stran v velikonočni izdaji (št. 16, 8. aprila 2009): »Najbolj neverjetna zgodba sveta. Nič ne zveni bolj neverjetno, kakor Jezusovo vstajenje!« Priče vstajenja Bog nam bi lahko dal oznaniti po kakšnem preroku: »Jezusovo vstajenje se je zgodilo. Dvignil sem ga iz smrti.« To bi poklicalo na plan še več dvomljivcev, kakor je že tako ali tako primer. A Bog tega ni storil. Jezus daje svoje vstajenje oznaniti ne z besedami, ampak jih dokazuje sam, ko se večkrat pokaže na raznih krajih in ob raznih priložnostih. V Novi zavezi nam priče 15-krat pričujejo, da so doživele Jezusa kot vstalega in živega: Marija Magdalena (Janez 20,11-18) Ženi ob grobu (Matej 28,9) Učenca na poti v Emaus (Luka 24,13-35) Peter (Luka 24,34; 1 Korinčanom 15,5) 10 učencev brez Tomaža na velikonočni ponedeljek (Janez 20,19) 11 učencev vključno s Tomažem (Janez 20,26) 7 učencev ob Tiberijskem jezeru (Janez 21,1-22) 11 učencev na gori v Galileji (Matej 28,16-20) 12 učencev, najprej Kefa (1 Korinčanom 15,5) 500 bratov (1 Korinčanom 15,6) Jakob, brat Gospoda (1 Korinčanom 15,7) Vsi apostoli (1 Korinčanom 15,7; Marko 16,19-20; Luka 24,50-53; Apostolska dela 1,3-12,26) Štefan, po vnebovzetju (Apostolska dela 7,55-56) Apostol Pavel, po vnebovzetju (pred Damas­kom ob spreobrnitvi: Apostolska dela 9,3-5; v templju: Apostolska dela 22,17-21; v zaporu v Cezareji (Apostolska dela 23,11) Apostol Janez, po vnebovzetju (Razodetje 1,12-20). Nekatera teh pričevanj bomo tu komentirali: 1. Marija Magdalena (Janez 20,1-18): Že zelo zgodaj na velikonočno nedeljo se je napotila k Jezusovemu grobu. Ko je prišla do vrta, kjer je bil Jezusov grob, se je tako močno prestrašila, da so jo oblile solze. Kdo neki je odvalil težki kamen od vhoda v grob? Grob pa je bil prazen. Velik strah jo je popadel, in odhitela je v prenočišče, kjer sta se zadrževala Peter in Janez. Oba sta se takoj podala na pot h grobu. Janez je dospel prvi ves zasopihan, potem še Peter. Marija Magdalena je bila daleč zadaj za njima. Janez se je približal grobu, vendar ni stopil vanj, a je videl, da so tam na praznem ležišču bili le prti. Ko je Marija Magdalena prišla do groba, Janeza in Petra že ni bilo več tam. Odšla je v grob in zgrožena ugotovila, da je bil prazen. Nenadoma je ugledala dva v bleščeče belo opravljena moža na kraju, kjer je prej ležal Jezus; enega pri glavi, drugega pri nogah. Ni spoznala, da sta to angela. Ta pa sta vprašala: »Žena, zakaj jokaš?« V solzah je odgovorila: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili« (Janez 20,13). Obrnila je glavo in nenadoma zagledala moža, ki je stal pred njo. Menila je, da je to morda vrtnar, ko je ta vprašal: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Janez 20,15). Tudi njegovega glasu najprej ni spoznala. »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla« se je pozanimala. Potem pa jo je nagovoril z njenim imenom: »Marija!« To ji je seglo v srce. Nikoli nihče njenega imena ni tako izrekel. Nikoli prej nihče ni nagovora tako fino oblikoval, kakor on. Zdaj je bilo čisto jasno, kdo stoji pred njo. To je Jezus, ki je vstal od mrtvih. Tako je ona postala pred vsemi prva priča Jezusovega vstajenja. 2. Dva učenca na poti v Emavs (Luka 24,13-31): Jezus je srečal dva učenca na poti v Emavs. Na osnovi Biblije jima je razlagal smisel svojega trpljenja in je z njima jedel. Po načinu, kako je lomil kruh, sta ga spoznala. 3. Enajstim učencem (Janez 20,26-28): Osem dni po veliki noči se je Jezus znova prikazal enajstim učencem. Tokrat je bil tudi Tomaž z njimi. Jezus se je dal Tomažu otipati, da bi premagal njegovo nevero: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren. Tomaž mu je odgovoril in rekel: Moj Gospod in moj Bog!« (Janez 20,27-28). 4. Sedmerim učencem (Janez 21,1-22): Jezus se je prikazal sedmerim najprej poklicanim učencem ob Genezareškem jezeru, ko so se ti vrnili z neuspešnega ribolova (Simon Peter, Tomaž, Natanael, Cebedejeva sinova in še dva druga učenca). Na njegovo besedo so nato ujeli 153 rib in Jezus je z njimi jedel. 5. Več ko 500 bratom: O največjem hkratnem pričevanju nam poroča 1. pismo Korinčanom 15,6: »Potem se je prikazal več kot 500 bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali.« 6. Tudi po vnebohodu se je Jezus večkrat pokazal kot vstali. Ko je bil Štefan zaradi svoje vere v Jezusa kamenjan, je smel s tistega kraja pogledati v nebo in videti Jezusa: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici« (Apostolska dela 7,55-56). Pomembni zgodovinarji so vstajenje Jezusa Kristusa označili kot najbolj zanesljivo zgodovinsko izjavo v antiki! Tako je npr. uveljavljeni znanstvenik prof. Thomas Arnold (1795-1842), avtor dela v treh zvezkih »History of Rome« (Zgodovina Rima) in imetnik stolice za novejšo zgodovino v Oxfordu zapisal: »Ne poznam nobenega dejstva v zgodovini človeštva, ki bi pri pošteni preiskavi bilo dokazano z boljšimi in bolj popolnimi dokazili vsake vrste, kakor pa veliko znamenje, ki nam ga je dal Bog, namreč, da je Kristus umrl in znova vstal od smrti.« Celo skeptik in kantavtor Wolf Biermann je vstajenje označil kot »najtrdnejšo valuto na tržišču upanja«. Kakšen pomen ima Jezusovo vstajenje za nas? 1. Božja beseda se je izkazala za resnico: Z Jezusovim vstajenjem so se vse izjave iz preroških besed v Stari zavezi, ki se nanašajo na njegovo vstajenje, v polnosti izpolnile. Tako prerok Izaija (v poglavju 53,8-9+11) nakazuje Jezusovo smrt, njegov grob in njegovo vstajenje: »Kajti bil je odrezan iz dežele živih, zadet zaradi prestopka mojega ljudstva. Dali so mu grob pri krivičnih, gomilo pri bogatem, čeprav ni storil nobenega nasilja in ni bilo zvijače v njegovih ustih … Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil številne, njihove krivde bo naložil nase.« Kakor je mogoče pokazati tudi na drugih mestih[1], je Biblija edina knjiga v svetovni zgodovini, ki nosi Božji žig resničnosti. 2. Po Jezusovem vstajenju je Bog priznal žrtev, darovano na Golgoti: Nič drugega – ne lastna dela ne katera koli religija – ni v moči, da nas bi očistilo grehov. Samo prelita Jezusova kri na križu na Golgoti je tisto edino učinkovito sredstvo očiščenja (1 Peter 1,19). 3. Jezusovo vstajenje kot osnova: Jezusovo vstajenje je osnova za naše vstajenje in zagotovilo za to, da tudi mi lahko dosežemo po njem večno življenje, kajti takole je obljubil: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Janez 11,25-26). 4. Vstajenje je glavni steber naše odrešilne vere: Brez dejstva vstajenja bi bilo vsakršno oznanjevanje zaman: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Korinčanom 15,17). Po daljši diskusiji z nekim muslimanom mi je ta postavil usmerjeno vprašanje: »Če bi vam torej kdo lahko dokazal, da Jezus pravzaprav sploh ni vstal, bi bila tedaj vaša vera preč?« Na to sem mu enoumno odgovoril: »Ja!« Če Jezus ne bi vstal, tedaj bi milijoni ljudi hodili po napačni poti, tedaj bi bila vsa bogoslužja in vse molitve zaman. Vsako prizadevanje za Božje kraljestvo bi bilo brez pomena. Vsi mučenci zavoljo Jezusa bi tedaj umrli zaman. Bili bi še v svojih grehih in tako izgubljeni. Tedaj bi imeli ateisti in teoretiki evolucionizma prav. A Jezus je vstal! In zato je vsaka pridiga vredna, da jo opravimo, vredna je vsaka služba v Jezusovem imenu. Vera v Jezusa zanesljivo rešuje! 5. Smrt je premagana: Kdor veruje v Jezusa, je problem smrti dokončno rešil. Pavel opisuje Jezusovo zmago nad smrtjo v 1. pismu Korinčanom 15,54-55+57: »Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt , kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? … Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu!« 6. Z dogodkom vstajenja nam je Bog pokazal resničnost, ki sega daleč onstran sveta naše izkušnje prostora in časa: Naš trodimenzionalni svet ni že vsa resničnost. Jezus nam je izpričal realnost večnosti. Kaj pomeni Jezusovo vstajenje zate, draga bralka, dragi bralec? Vsakdo, ki se z molitvijo obrne na Jezusa, položi predenj svoje grehe in mu zaupa svoje življenje, bo osvobojen vseh bremen krivde in prejme od njega dar večnega življenja. Čvrsto je obljubil, da ne bo zavrnil nikogar, ki pride k njemu: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel« (Janez 6,37b). V nebeško kraljestvo ne vodi nobena druga pot kakor samo po Jezusu (Apostolska dela 4,12). Zgrabi večno življenje, h kateremu si tudi ti poklican, poklicana (1 Timotej 6,12). Dir. in prof. a.D. dr.-ing. Werner Gitt [1]  Na osnovi 3268 izpolnjenih prerokb v Bibliji je mogoče z matematičnim postopkom dokazati njeno resničnost.

Heutzutage bringt man die beiden Begriffe "Evolution" und "Theorie" nicht mehr zusammen - die Entwicklung des Lebens über Milliarden von Jahren gilt als erwiesen. Dass sie es nicht ist, möchte Prof. Dr. Werner Gitt in diesem Traktat beweisen. Anhand einiger konkreter Beispiele zeigt er die Schwächen der Theorie auf und führt auch ein allgemeines Argument an, das der unerklärlichen Herkunft der Information, um letztlich das "wissenschaftliche AUS" für die Evolutionstheorie zu erklären. "Rechtzeitig zu Beginn des Darwinjahres 2009 erschien am 31. Dezember 2008 in der Zeitung ,DIE ZEIT' ein doppelseitiger Artikel mit der Überschrift ,Danke, Darwin!' [...] Der eigentliche Denknotstand unserer Welt ist, dass dem wirklichen Urheber aller Dinge nicht mit Leitartikeln ,Danke, Jesus!' gehuldigt wird." Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Česar Darwin še ni mogel vedeti Še pravi čas na začetku Darwinovega leta 2009 je 31. decembra 2008 v nemškem časopisu »DIE ZEIT« izšel dvostranski članek z naslovom »Hvala, Darwin!«, poleg tega pa so bile temi evolucije posvečene štiri cele strani. Hvala velja moškemu, ki je bil rojen pred 200 leti in čigar revolucionarna knjiga »O nastanku vrst« je izšla pred 150 leti. Že filozof Immanuel Kant (1724-1804) je ponosno zahteval: »Dajte mi materijo, iz nje hočem zgraditi svet.« Tudi francoski matematik in astronom Laplace (1749-1827) se je 50 let kasneje postavljal pred Napoleonom: »Moje teorije ne potrebujejo hipoteze ‚boga’«. Ti in drugi očetje znanstvenega ateizma so iskali razlago za izvor življenja, v kateri ne bi bilo več Boga. Navidezno odrešilni odgovor je dal Darwin, ki je omogočil misel, po kateri je bilo mogoče nastanek življenja razložiti na »naraven način«. Medtem ko je sam posledico svoje izjave še omahujoče tehtal, današnji svet, ki postaja čedalje bolj brezbožen, navdušeno vzklika svojemu pokrovitelju v uvodnikih brez konca. Do Darwinovega potovanja h Galapaškim otokom (1835) je svet zaupal nauku grškega filozofa Aristotela, po katerem so vrste nespremenljive. Iz različnih oblik kljunov tam živečih ščinkavcev je Darwin pravilno sklepal: vrste se lahko prilagajajo in spreminjajo. Njegovega nadaljnjega sklepa, češ da vse življenje izhaja iz skupnega rodovnika, pa znanstveno ne moremo zagovarjati. Darwin sam je že videl, da je velika pomanjkljivost njegove teorije v tem, da v naravi skoraj niso našli nobenih fosilnih vmesnih oblik. Kljub temu: človek je po Darwinovem nauku izgubil svoj poseben položaj, ki mu ga je namenil Stvarnik sam, in je bil od tedaj naprej zgolj še povzpetnik iz živalskega sveta. Gonila evolucije Kot gonila evolucije danes imenujejo mutacijo, selekcijo, izolacijo, veliko časa, naključje, nujnost in smrt. Vsi ti dejavniki obstajajo; a vendar nobeden ni dajalec nove ustvarjajoče informacije. Mutacija lahko zgolj spremeni obstoječo dedno informacijo. Brez že obstoječe informacije DNK se evolucija sploh ne more sprožiti. Mutacija je po definiciji naključni mehanizem brez vsakršne določitve cilja, tako da sledeč iz tega načeloma ne more porajati novih konceptov (npr. organov). Selekcija daje prednost živim bitjem, ki so bolj sposobna preživetja in skrbi za to, da daje dedne zasnove z večjo verjetnostjo naprej. Selekcija pa zgolj izloča ali iztreblja že obstoječa bitja; nič pa se s selekcijo ne more izboljšati oz. nič novega ne more s selekcijo nastati. Tudi drugi zgoraj omenjeni dejavniki evolucije ne pridejo v obzir kot kreativni oblikovalci. Oglejmo si nekaj primerov s področja živih bitij in ob tem preverimo, ali so mogli ti dejavniki evolucije, ki učinkujejo, kakor da bi bili brez cilja, ustvariti naslednje koncepte. Spolno razmnoževanje Po evolucijski teoriji je »iznajdba« spolnega razmnoževanja odločilen dejavnik za višji razvoj živih bitij. Po vedno novih genskih kombinacijah nastaja mnogo različic, od katerih preživijo proces selekcije samo tiste, ki se najbolj prilagajajo svojemu okolju. Ta proces pa iz dveh razlogov ne pride v obzir za želeno evolutivno težnjo k višjemu v splošnem razvoju: 1. Seksualno razmnoževanje se sploh ne more sprožiti po procesu evolucije. Mogoče bi bilo zgolj tedaj, kadar bi oba spola imela istočasno popolnoma delujoče organe. Pri evoluciji pa po definiciji ni usmerjajočih strategij, ki bi imele cilj ali načrt. Kako naj bi potekal razvoj potrebnih organov v več ko tisoč generacijah, ko pa se ta par živih bitij brez teh organov niti ne more razmnožiti? Če pa lahko izključimo počasen razvoj, kako bi se potem lahko nenadoma pojavili tako različni in poleg tega kompleksni organi, ki morajo biti do zadnjih podrobnosti medseboj usklajeni? Sicer pa bi morali biti razpoložljivi tudi na istem kraju. 2. Tudi če bi kdaj predpostavljali, da je možnost za spolno razmnoževanje padla »z neba«, pri pomešanju dedne zasnove načeloma ne bi nastala nova informacija. Rejci in gojitelji so s svojimi neštetimi poskusi pokazali, da so plemenito rejene krave vedno ostale krave in da iz pšenice nikoli niso nastale sončnice. Tako imenovano mikroevolucijo (spremembe znotraj ene vrste) je mogoče preveriti; za makroevolucijo (spremembe prek meja posameznih vrst) ni dokazov. Genialna tehnika pri rdečih krvničkah V vsaki kapljici krvi imamo okoli 150 000 milijonov rdečih krvničk. To so zelo specializirane podmornice, ki nimajo s seboj nikakih torped, ki bi uničila življenje, temveč oprav­ljajo zelo pomembno, za življenje potrebno funkcijo. 175 000-krat jih napolnjuje kisik v življenjski dobi 120 dni, istočasno pa izločajo v pljučih kot stranski izdelek ogljikov dioksid (C02), ki nastane zaradi oksidacije. Te male transportne ladjice so tako majhne, da se prerinejo tudi skozi najožje lasnice, da bi dosegle vse dele telesa. Na sekundo se porajata dva milijona novih rdečih krvničk, ki vsebujejo rdeče krvno barvilo hemoglobin, ta pa je izredna in zelo kompleksna kemična spojina. Hemoglobin je potreben za prenos kisika že v času embrionalnega razvoja. Do tretjega meseca je poraba kisika povsem drugačna kakor v fetalni razvojni stopnji (od 3. meseca naprej), zato pa je potrebna vsakokrat drugačna vrsta hemoglobina z drugo kemično sestavo. Tik pred rojstvom delajo vse „tovarne” s polno paro, da bi se ponovno prilagodile hemoglobinu odraslega človeka. Teh treh vrst hemoglobina ni mogoče najti po evolutivni poti s poskusom, ker večina drugih različic ne bi prenašala dovolj kisika, kar pa bi bilo smrtonosno. Celo če bi nastala v dveh razvojnih stopnjah pravilna molekula, bi to bila zanesljiva smrt, če tretja ne bi bila pravilna. Trikrat je za proizvodnjo hemoglobina potrebna povsem drugačna biološka naprava, ki mora v ustreznem trenutku preurediti produkcijo. Odkod tako komplicirana mašinerija? Vsaka predstava o evoluciji tu povsem odpove, kajti v svojih napol dokončanih vmesnih razvojnih stopnjah, ki naj bi po evoluciji pripeljale k tej kompleksni mašineriji, ta živa bitja ne bi preživela. Ta koncept kompleksnosti, ki je ni mogoče zreducirati, velja tudi za imunski sistem človeškega organizma, ali za biček, s katerim se premikajo bakterije. Tudi tu živa bitja »na poti« do svoje zdajšnje razvojne stopnje ne bi preživela. Lažje je domnevati, da je bilo vse potrebno pripravljeno od samega začetka, to pa je mogoče le, če je moder stvarnik vse to načrtoval in ustvaril tako, da je popolnoma sposobno delovati. Let prosenke Prosenka je čudovito lepa ptica. Vsako teh bitij se izleže na Aljaski iz jajca. Pozimi tam postane zelo mrzlo, zato se ptice selijo na Havaje. S 4500 kilometri je cilj zelo daleč, zato pa je potreben nonstop-polet, ker do počitka do tja ni nobenega otoka in ptica tudi ne zna plavati. Za polet potrebuje prosenka napolnjen zbiralnik za gorivo v obliki 70 gramov použite maščobe. Od te je še vračunanih 6,8 gramov rezerve za primer nasprotnega vetra. Ker mora ptica leteti tri dni in pol brez prekinitve ponoči in podnevi ter se držati smeri za ločno minuto natančno, potrebuje avtopilota, ki precizno deluje. Če otoka ne bi dosegla, bi jo zanesljivo doletela smrt, saj daleč naokrog ni nobene možnosti za pristanek. Če ne bi imela natančno zračunane količine maščobe, ne bi preživela. Mutacija in selekcija sta tudi tu nesposobni graditeljici. Veliko bolj sprejemljivo je, če domnevamo, da je bila prosenka od vsega začetka tako ustvarjena – opremljena z vsem, kar potrebuje. Je evolucija uporaben miselni model? Kakor nam kaže kot primer zgornji pogled na področje živih bitij, najdemo tudi sicer vsepovsod koncepte, ki so v največji meri naravnani na cilj: Glavač, ki je sesalec, je tako opremljen, da lahko iz 3000 metrov globine priplava na površje, ne da bi poginil zaradi potapljaške bolezni, ki se je človek tako boji. Ogromna množica mikroskopsko majhnih bakterij v našem črevesnem traktu ima vgrajene elektromotorje, ki lahko tečejo naprej in nazaj. Od popolne funkcije organov (npr. srca, jeter, ledvic) je v največ primerih odvisno življenje celotnega organizma. Organi, ki še ne bi bili dokončani in bi se šele razvijali, bi bili brez vrednosti. Kdor tu razmišlja v smislu darvinizma, mora vedeti, da evolucija ne pozna ciljne perspektive v smer organa, ki naj bi pozneje kdaj deloval. Nemški evolucijski biolog G. Osche je pravilno pripomnil: »Živa bitja med nekaterimi razvojnimi stopnjami vendar ne morejo začasno zapreti svojega podjetja kakor podjetnik.« Inteligenca in modrost, ki se izražata v delih stvarstva, sta naravnost veličastni. Sklep od delov stvarstva na kreativnega začetnika je torej več kakor očiten. Dobro je usklajen z našim opazovanjem, kar Biblija izraža že v svoji prvi vrstici: »Na začetku je Bog ustvaril...« Pod vplivom darvinizma se je uveljavila teologija, ki je kritična do Svetega pisma in je razvrednotila poročilo o stvarjenju kot sporočilo Boga. Za nas pa je dobro, če »verujemo v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih« (Apostolska dela 24,14), kajti »Bog ni človek, da bi lagal« (4. Mojzesova knjiga 23,19). Odkod prihaja informacija? Najmočnejša argumentacija v znanosti je dana vedno tedaj, kadar naravne zakone lahko uprabljamo tako, da izključujejo kak proces ali pojav. Naravni zakoni ne poznajo izjeme. Zaradi tega je recimo perpetuum mobile, torej stroj, ki bi deloval brez dovajanja energije, nemogoč. Danes vemo, česar Darwin ni mogel vedeti. Namreč, da se v celicah vseh živih bitij pojavi naravnost nepredstav­ljiva količina informacij, in poleg tega še v najvišji nam znani gostoti. Vsi organi nastanejo tako, da jih usmerja informacija, vse poteke v živih bitjih usmerja informacija, in tudi proizvodnja vseh substanc, ki so lastne telesu (npr. 50 000 proteinov v človeškem telesu) usmerja informacija. Miselni sistem evolucije bi sploh lahko deloval samo, če bi bilo mogoče, da bi zaradi naključnih postopkov v materiji nastala informacija. Ta pa je nujno potrebna, ker vsi gradbeni načrti posameznikov in vseh kompleksnih postopkov v celicah potekajo tako, da temeljijo na informaciji. Informacija je nematerialna veličina in torej ni lastnost materije same po sebi. Naravni zakoni o nematerialnih veličinah, še prav posebej o informacijah, pravijo, da materija nikoli ne more sama proizvesti nematerialne veličine. Še vedno velja: informacija lahko nastane samo z začetnikom, ki ima inteligenco in voljo. S tem pa je jasno: Kdor misli, da je evolucija mogoča, veruje v »perpetuum mobile informacije«, torej v nekaj, kar splošno veljavni naravni zakoni strogo prepovedujejo. S tem pa smo zadeli Ahilovo peto evolucije in ji zadali SMRTNI UDAREC v okviru znanosti. V svoji knjigi »Am Anfang war die Information« (»Na začetku je bila informacija« - v slov. še ni na voljo – op.prev.) sem to pot zelo izčrpno opisal. Odkod prihaja življenje? Ob vsem tem glasnem evolucijskem kričaštvu naših dni se lahko vprašamo: »Odkod zdaj to življenje resnično prihaja?« Evolucija nima niti najmanjše razlage za to, kako bi moglo življenje nastati iz česa mrtvega. Stanley Miller (1930-2007), čigar »poskus s prajuho« (1953) je omenjen v vsaki knjigi za biologijo, je 40 let po tem priznal, da nobena od takratnih hipotez o nastanku življenja ne more prepričati. Vse skupaj jih je imenoval kot »nesmisel« oz. kot »kemične izmišljotine«. Mikrobiolog Louis Pasteur (1822-1895) je spoznal nekaj zelo temeljnega: »Življenje lahko prihaja samo iz življenja.« Samo eden je lahko rekel: »Jaz sem življenje« (Janez 14,6), to pa je bil Jezus. O njem piše v Pismu Kološanom 1,16: »Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari« in naprej pri Janezu 1,3: »Vse je nastalo po njej (= po besedi oz. Jezusu) in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« Vsaka teorija o nastanku sveta ali življenja, v kateri Jezus ni omenjen kot vir in prvi temelj življenja, je potemtakem mrtva tvorba, ki se nujno mora raztreščiti ob skali Jezusa. Evolucija je torej ena največjih zmot v svetovni zgodovini in je milijone ljudi pahnila v brezno nevere. Veliko sodobnikov na žalost ne pomisli naslednje: Breznu nevere sledi onstran smrtne meje brezno večne pogubljenosti (pekel). Prava stiska v mišljenju našega sveta je, da se resničnemu začetniku vseh stvari ne priklanja z uvodniki »Hvala, Jezus!«. Veliko ljudi ne ve nič o tem, da nam je Jezus ponudil nekaj sijajnega. Rekel je: »Jaz sem vrata« (Janez 10,9), s tem pa je mislil dostop do nebes. Kdor se ozre k njemu, ima večno življenje. Direktor in profesordr.-inž. Werner Gitt

Nie zuvor hat eine Krankheit die ganze Welt in die Knie gezwungen wie im Frühjahr 2020, in dem das Corona-Virus das öffentliche Leben zum Stillstand brachte. Der Shutdown wurde verordnet, Veranstaltungen wurden abgesagt, Uni­ver­sitäten, Schulen und Kitas geschlossen. Fußballspiele fanden vor leeren Rängen statt. Gottesdienste waren verboten – das gab es noch nicht einmal in Kriegszeiten. Wir suchen nach einer Erklärung für diese Pandemie. Wer gibt sie uns?

Wir suchen den, der die tiefste Spur in der Menschheitsgeschichte hinterlassen und das Leben anderer Menschen am meisten beeinflusst hat. Wer hat die größte Bedeutung für unser Leben? Folgende Kriterien werden benannt, nach denen wir beurteilen wollen: Wer hat den Menschen die größte und weitreichendste Hilfe gebracht? Wessen Aussagen sind nie veraltet und heute noch hochaktuell? Wer hat sich persönlich für jeden von uns eingesetzt? Wessen Tat ist für jeden von uns wirksam? Zur Beantwortung dieser Fragen wird das Wirken von Menschen aus unterschiedlichen Bereichen betrachtet und schließlich die Person genauer beschrieben, auf die die richtige Antwort zutrifft. Von allen, die über diese Welt gingen, ist der Gottessohn Jesus Christus der Einzigartige und Unvergleichbare, den niemand kopieren kann.

An verschiedenen Beispielen wird die Genialität der Schöpfung dargestellt. Als Wissenschaftler erklärt Prof. Dr. Werner Gitt, dass die unglaubliche Information, die in der ganzen Schöpfung steckt, einer intelligenten Quelle bedarf. Diese Quelle ist Gott selbst. Die Wissenschaft kann nur das "Was" analysieren, nicht aber das "Woher". Das "Am Anfang schuf Gott Himmel und Erde" der Bibel gibt uns eine Antwort auf die Frage nach der Herkunft des Lebens. Der Gedanke, Gott hätte durch Evolution geschaffen (die so genannte "Theistische Evolution"), untergräbt die Autorität der Bibel und ist mit dem christlichen Glauben unvereinbar. Die Bibel zeigt deutlich, dass Jesus der Schöpfer ist. Jesus hat die Menschen geschaffen und liebt sie hingebungsvoll. Darum lädt Jesus dazu ein, diese Liebe anzunehmen. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Kdo je Stvarnik? Svet, ki ga lahko opa­zu­jemo Če pogle­damo v svet živih bitij, bomo opa­zili načrte, ki so v zelo veliki meri narav­nani na neka­tere cilje: gla­vač, ki je sesa­lec, je tako opre­m­ljen, da se lahko potap­lja 3000 met­rov glo­boko, ne da bi pogi­nil zaradi potap­lja­ške bole­zni, detel pa udarja z moč­nimi udarci v dre­ve­sno deblo, ne da bi pri tem utr­pel mož­gan­ski pret­res. Od polne spo­sob­no­sti orga­nov (npr. srca, jeter, led­vic) je v večini pri­me­rov odvi­sno živ­lje­nje. Neraz­viti organi in tak­šni, ki bi se šele raz­vi­jali ali bi bili napol raz­viti, so brez vre­d­no­sti. Kdor tukaj raz­mi­š­lja v smi­slu dar­vini­zma, mora vedeti: evolu­cija ne pozna nobene ciljne per­spe­k­tive v smeri organa, ki bi poz­neje nekoč delo­val. Veliko ptic selivk ima na raz­po­lago avto­pi­lota, ki jih neo­d­vi­sno od vre­mena in dneva ter noči natan­čno pri­pelje do cilja. Pro­senka recimo leti z Alja­ske na Havaje, da tam pre­zi­muje. Poraba ener­gije 70 gra­mov maš­čobe za polet 4500 kilo­met­rov je zelo natan­čno izra­ču­nana, in z 6,8 gra­mov rezerve je pos­krb­ljeno za pri­mer nas­prot­nega vetra. Bro­d­nik živi na zunan­jem robu zavite apnen­ča­ste lupine, katere not­ranj­ščina je raz­de­l­jena v pre­kate. Ti se v odvi­s­no­sti od vsa­ko­kra­tne glo­bine potap­lja­nja napol­nju­jejo s pli­nom, tako da žival veno­mer lebdi. Naše moderne pod­mor­nice proti temu učin­ku­jejo nero­dno in nebog­ljeno. Te živali se po navadi gib­ljejo v glo­bi­nah prib­li­žno 400 met­rov, ponoči pa se dvi­gajo na glo­bino 100 met­rov. Neka­tere mikros­kop­sko maj­hne bakte­rije imajo vgra­jene elek­tron­ske motorje, ki jih lahko s pomo­čjo proto­nov pogan­jajo nap­rej in nazaj. Na tako nep­red­sta­v­ljivo maj­hnem pro­s­toru reci in piši zgolj šest mili­jar­dink kubič­nih mili­met­rov ima bacil koli šest tak­šnih motor­jev, las­tno elek­trarno za proi­z­va­ja­nje toka, raču­nal­ni­ški sis­tem in ne maj­hno šte­vilo kemi­č­nih tovarn. Vsaka živa celica je za deseti­ške potence bolj kom­pli­ci­rano in geni­alno obli­ko­vana kakor vsak od člo­veka sesta­v­ljen stroj. V njej isto­ča­sno poteka tis­toče ure­je­nih in časo­vno med­se­bojno usklaje­nih kemij­skih pro­ce­sov. V mole­ku­lah DNA živih celic je mogoče najti naj­ve­čjo člo­veku znano gos­toto infor­ma­cij. Koliko žep­nih knjig bi lahko s pomo­čjo te teh­nike shra­nje­va­nja spra­vili na gla­vico bucike, če bi ta bila ses­tav­ljena zgolj iz snovi DNA? Shra­nili bi lahko 15 bilijo­nov izvo­dov! Če bi jih polo­žili dru­gega na dru­gega, bi dobili kup z višino 200 mili­jo­nov kilo­met­rov, to pa ustreza več ko 500-kra­tni odda­lje­no­sti od zem­lje do lune (= 384 000 km). V našem vesolju je prib­li­žno 1025 zvezd (= enica s 25 ničlami). Nobeno člo­ve­ško živ­lje­nje ne zado­s­tuje, da bi jih lahko pre­š­teli. Če bi za šte­tje teh zvezd upo­ra­bili zelo hiter raču­nal­nik, ki lahko na sekundo izvede deset mili­jard račun­skih ope­ra­cij, bi ta za to nalogo pot­re­bo­val 30 milijo­nov let. Če si ogle­damo samo teh nekaj pri­me­rov, se vsak mis­leč člo­vek začne vpra­še­vati po izvoru vseh teh geni­al­nih načr­tov. Od mno­gih sodo­b­ni­kov spre­jeta evolu­cija ni upo­ra­ben odgo­vor, ker vidi temelj vsega izklju­čno v mate­riji – tudi tako obse­žen kom­pleks infor­ma­cij v celi­cah, dušo in zavest. Nara­vni zakoni infor­ma­cije nam sami pra­vijo, da je infor­ma­cija nekaj nemate­ri­al­nega in da zaradi tega vedno pot­re­buje inteli­gen­ten vir, torej začet­nika, ki ima voljo. Inteli­genca in mod­rost, ki se izra­žata v delih stvar­s­tva, sta narav­nost veli­ča­stni. Skle­pa­nje iz del stvar­s­tva na stvar­jenj­skega počet­nika je zato­rej nujno. Vpra­šamo se lahko: Kje naj­demo zave­zu­joč odgo­vor? V okviru nara­vos­lo­vja je mogoče zgolj to, da razis­ku­jemo res­nič­nost pro­s­tora in časa, ki nas obda­jata, z raz­nimi meto­dami merje­nja in tehta­nja. Tako lahko obrav­na­vamo samo »kako« ustvarje­nega, ne pa »od kod«. Odgo­vor na drugo vpra­ša­nje je zunaj vsega člo­veš­kega nap­re­za­nja in ga zato lahko daje samo začet­nik sveta sam. Božja beseda – Sveto pismo – nam že v svoji prvi vrs­tici daje ta odgo­vor: »Na zače­tku je Bog ustvaril.« To dobro ustreza zgor­nji zah­tevi po inteli­gent­nem viru. Kdo je oseba Stvar­nika? Bog je bil pred vsem. Pre­den so bili pro­s­tor, čas in mate­rija, je bil On tisti, ki je delo­val. Če si ogle­damo samo prvi sta­vek Sve­tega pisma, potem ta vzbuja vtis, kakor da bi bil Stvar­nik samo Bog Oče. Odlo­čilni namig, da ni zgolj On ta stvar­nik, izhaja že iz poro­čila o stvarje­nju: »Nare­dimo člo­veka po svoji podobi« (1. Moj­ze­sova knjiga 1,26). Tudi Sveti Duh je udele­žen; nje­govo sodelo­va­nje lahko raz­be­remo iz druge vrs­tice poro­čila o stvarje­nju: »...duh Božji je vel nad vodami.« Sveto pismo ne ime­nuje vsega naen­krat; pogo­sto nas infor­mira korak za kora­kom. V Novi zavezi se vpra­ša­nje »kdo« natanč­neje razo­dene. Tako je po Prvem Pismu Korin­ča­nom 8,6 Jezus Kri­s­tus jasno vklju­čen v stvarje­nje: »Za nas je ven­dar en Bog, Oče, iz kate­rega je vse, mi pa zanj, in en Gos­pod Jezus Kri­s­tus, po kate­rem je vse in mi po njem.« Heb­rej­ska beseda »Elo­him« v 1. Moj­ze­sovi knjigi 1,1 je mno­žin­ska oblika za Stvar­nika Boga. Ob vsa­kod­nev­nem dogodku si lahko pona­zo­rimo stvarje­nje s pomo­čjo pris­po­dobe: pel­jemo se kot dru­žina z avtom k pri­jate­l­jem. Če se bliža čas pov­ra­tka, rečem kot dru­žin­ski oče: »Zdaj se hočemo pel­jati domov.« Tudi če govo­rim v mno­žin­ski obliki, to ven­dar pomeni: samo eden bo sedel za vola­nom in bo res­ni­čno vozil. Drugi dru­žin­ski člani prav tako sedijo v avtu – torej tudi »pel­jejo« –, čep­rav samo voz­nik akti­vno uporab­lja volan, pedal za plin in zavore. Ta medla slika nam lahko pos­re­duje pogled, ki ga nam daje Sveto pismo na tis­tega, ki stvarje­nje izvaja. Po Jezusu Kri­s­tusu je Bog ustva­ril svet. Tako je to jasno pove­dano v Pismu Heb­rej­cem 1,2. Zače­tek Jane­zo­vega evan­ge­lija prav tako doku­men­tira, da ima vse, kar obstaja, svoj izvor v Jezusu: »Vse je nas­talo po njej [ = po Besedi = po Jezusu] in brez nje ni nas­talo nič, kar je nas­talo« (Janez 1,3). Jezus Kri­s­tus je Stvar­nik O Jezu­so­vem delo­va­nju pri stvarje­nju beremo nap­rej v Pismu Kolo­ša­nom 1,16-17: »Kajti v njem [= Jezusu Kris­tusu] je bilo ustvar­jeno vse, kar je v nebe­sih in kar je na zemlji, vidne in nevi­dne stvari, tako pre­stoli kakor gos­pos­tva, tako vla­dar­s­tva kakor obla­sti. Vse je bilo ustvar­jeno po njem in zanj. On je obsta­jal pred vsemi stvarmi in v njem je ute­me­l­jeno vse.« V vid­nem, mate­ri­al­nem svetu, ni nič, kar ne bi bilo ustvar­jeno po Jezusu. Ogro­mni koz­mos z mili­joni in mili­joni galak­sij, je tu prav tako vklju­čen kakor tudi naj­bolj fini detajli v delo­va­nju žive celice ali stru­k­turna ses­tava atoma. Jezus ni zgolj začet­nik vsega mikro­ko­z­mosa in makro­ko­z­mosa; vse to ima tudi v popolni obla­sti. Poleg tega je tudi to, kar je za nas še nevi­dno, nare­jeno po Jezusu. Oži­vil je nebesa z nešte­timi bitji, ki jih Sveto pismo ime­nuje angele. Kakor je vse v Božjem stvar­s­tvu mno­govr­s­tno in hkrati ure­jeno, tako to velja tudi za nevi­dni svet, kakor kažejo izrazi pre­stoli, gos­pos­tva, vla­dar­s­tva in obla­sti. Jezus ni samo Stvar­nik, tem­več tudi ohra­nje­va­lec tega sveta. Vse ima v njem svoj obstoj. Svet po svo­jem stvarje­nju ni ostal pre­puš­čen sam sebi, tem­več ga nje­gova mogo­čna Beseda nosi in vzdr­žuje. Tako se nam ni treba bati pred kak­šno koz­mi­čno katas­trofo zaradi koli­zije zvezd ali izgo­re­va­nja in ohla­di­tve sonca. Jezus vzdr­žuje svet do svo­jega ponov­nega pri­hoda. Člo­vek ni nastal pri nobeni lote­rij­ski igri, kakor je menil nobelo­vec Jacques Monod, ampak smo bili ustvar­jeni z nekim cil­jem in s trd­nim name­nom – za Jezusa! Brez tega cilja bi zgre­šili svoje živ­lje­nje. Jezu­sova dejav­nost pri stvarje­nju v Stari zavezi V Pre­go­vo­rih 8,22-24 + 30 piše [o Božji Mod­ro­sti, ki pa je Jezus sam, op. prev.] takole: »GOS­POD me je imel v zače­tku svo­jih poti, pred svo­jimi pra­dav­nimi deli. Bila sem zas­no­vana od veko­maj, od zače­tka, pre­den je bila zem­lja. Bila sem spo­četa, ko še ni bilo pra­vo­do­vja, ko še ni bilo zbi­ralni­kov, pol­nih vodá ... tedaj sem bila pri njem kot delo­vo­dja.« Chra­ska je, kakor tudi Lut­her, upo­ra­bil besedo »delo­vo­dja«, ki prav tako kaže na Jezu­sovo izvajal­sko delo­va­nje pri stvarje­nju. Vrs­tico 26 iz psalma 102 v Novi zavezi pono­vno naj­demo v Heb­rej­cem 1,10 in je tam pre­ne­sena na Jezusa: »Ti, Gos­pod, si v zače­tku ute­me­l­jil zem­ljo in nebesa so delo tvo­jih rok.« Kako je Stvar­nik nare­dil svoja dela? Če vpra­šu­jemo, kako je Stvar­nik nare­dil svoje stvar­s­tvo, nam Sveto pismo razo­dene tele Stvar­ni­kove metode: po Božji besedi: Psalm 33,6; Janez 1,1-4 brez izho­diš­čne snovi: Heb­rej­cem 11,3 po Božji moči: Jere­mija 10,12 po Božji mod­ro­sti: Psalm 104,24; Kolo­ša­nom 2,3 po Božji volji: 1. Mojzes 1,26; Razo­de­tje 4,11 po Božjem Sinu: Janez 1,1-4; Janez 1,10; Kolo­ša­nom 1,15-17 po Jezu­so­vih bis­tve­nih zna­čil­no­s­tih: Matej 11,29; Janez 10,11. Ti dejav­niki so začeli delo­vati znot­raj šest dni stvarje­nja. Niso pod­vr­ženi nara­vos­lov­nemu dogaja­nju in so zaradi tega doje­m­ljivi zgolj po veri. Dana­š­nji nara­vni zakoni ure­ju­jejo poteke v našem svetu; toda niso vzrok, tem­več šele rezul­tat stvarje­nja. Kaj nam je dano v Jezusu Kri­s­tusu? On je temelj, na kate­rem lahko gra­dimo svoje živ­lje­nje. Neka banka za sta­no­vanj­ska poso­jila in var­če­va­nje dela reklamo z ges­lom: »Na teh kam­nih lahko zidate.« O Kris­tusu res­ni­čno lahko rečemo: »Na tem fun­da­mentu lahko teme­l­jite.« V Kris­tusu ima vse svoj temelj: stvarje­nje, Sveto pismo, vera, odre­še­nje, mir, upa­nje, pot k Očetu, cilj živ­lje­nja. Kri­s­tus je nep­re­ma­k­ljiva trdna skala (1. Korin­ča­nom 10,4), ob kateri se pre­la­m­ljajo vsi od člo­veka izmi­š­ljeni sis­temi. Če Bog pravi: »Uni­čil bom mod­rost mod­rih« (1. Korin­ča­nom 1,19), potem se to dogaja ob Jezu­sovi skali. Ide­olo­gije, atei­zmi in evolu­cij­ski sis­temi se raz­bi­jejo ob njem. Tudi nji­hovi zas­top­niki bodo nekoč morali pri­pog­niti svoja kolena pred tem Gos­po­dom (Fili­p­lja­nom 2,10), tudi če zdaj še tako silo­vito odkla­n­jajo »načrto­valca«, »obli­ko­valca«, »stvar­nika« in »odre­še­nika«. Zakaj je evolu­cij­ska teo­rija tako nevarna? Ne pos­re­duje nam zgolj napač­nega pogleda na svet, tem­več nas pelje v brez­up­nost, kakor jo je nem­ški pisa­telj Jean Paul zadeto opi­sal: »Ni Boga... Togi in mol­čeči nič! Mrzla večna nuj­nost! Noro nak­lju­čje... Kako je vsak tako sam v daljni mrt­va­ški gro­b­nici vesolja!« Evolu­cij­ska teo­rija trdi, da lahko raz­loži ta svet brez stvar­nika. Zaradi tega dosle­dno zape­l­juje ljudi k atei­zmu, z atei­s­tič­nim pogle­dom pa po Jezu­so­vem pri­če­va­nju pris­ta­nemo v peklu: »Kdor pa ne bo sprejel vere, bo obso­jen« (Marko 16,16). Neka­teri sku­šajo evolu­cijo raz­lo­žiti kot delo­vno metodo Boga. Če pa bi Bog ustva­ril svet po evolu­ciji, potem ne bi bilo prvega člo­veš­kega para tudi ne bi bilo nika­kega greha, ker je »agre­sija vztraj­nik, ki poga­nja evolu­cijo« (Joac­him Illies) potem bi Bog upo­ra­bil smrt kot sred­s­tvo stvarje­nja potem bi odre­še­nju po Jezusu, ki ga v pri­mer­javi z gre­š­nim Ada­mom ime­nu­jemo tudi »zad­njega Adama« (1. Korin­ča­nom 15,45), bila odv­zeta ute­me­l­ji­tev. Te izjave doka­zu­jejo, da tako ime­no­vana »tei­sti­čna evolu­cija« raz­pu­šča Sveto pismo v nje­go­vih teme­l­jih in ga potemta­kem zav­rača. Zaradi tega lahko to napa­čno idejo do dna duše odkla­n­jamo. Osup­ljiva misel Spoz­nali smo Jezusa kot Stvar­nika vseh stvari. On je tisti, ki je bil od veko­maj in je kralj nebeš­kega kra­l­jes­tva. Njemu je dana vsa oblast v nebe­sih in na zemlji (Matej 28,18). Mar lahko doja­memo nas­led­njo osu­p­ljivo misel? Mož na križu na Gol­goti in Stvar­nik tega sveta in vsega živ­lje­nja sta ena in ista oseba! V svoji nei­z­mer­ljivi lju­be­zni do nas se je dal kri­žati in se ni bra­nil, da bi nam bila odprta vrata v nebesa. Kdor to zavrže, izgubi vse: »Le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odre­še­nje?« (Heb­rej­cem 2,3). Kdor ga sprejme, dobi vse: »Kdor pos­luša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno živ­lje­nje in ne pride v obso­dbo, tem­več je pre­sto­pil iz smrti v živ­lje­nje« (Janez 5,24). Pro­site Gos­poda Jezusa za odpu­š­ča­nje vseh svo­jih gre­hov, da lahko obsta­nete v Božji sodbi, sprej­mite ga kot svo­jega oseb­nega Stvar­nika in Odre­še­nika ter poj­dite za njim. Dire­k­tor in profe­sor v pokojudr. inž. Werner Gitt

Die grundlegende Frage, die suchende Menschen sich stellen, wird hier von Prof. Dr. Werner Gitt beantwortet. "Wie findet man den Himmel?" Auf jeden Fall nicht durch eigene Anstrengungen oder Konzepte. "Was aber bringt uns wirklich in den Himmel?" Gott hat die Einladungen für den Himmel schon verteilt wie im Gleichnis des Menschen, der zu einem großen Fest Einladungen verschickte. Doch viele Menschen redeten sich heraus. Prof. Dr. Gitt ruft dazu auf, nicht so "kurzsichtig" wie diese Leute zu sein. Jesus will uns vor der Hölle erretten und diese wird kein Vergleich zu der sogenannten "Hölle von Auschwitz" sein. Er hat am Kreuz für unsere Schuld bezahlt, wir müssen diese Einladung nur annehmen, dann ist ein Platz im Himmel "gebucht". Ein Entscheidungsgebet soll den Lesern dabei helfen. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Kurzlink zu diesem Traktat: https://wernergitt.de/nebesa Kako pri­dem v nebesa? Vpra­ša­nje o več­no­sti veliko ljudi izpo­d­riva iz zave­sti. To lahko spoz­namo celo pri tis­tih, ki raz­mi­š­ljajo o koncu svo­jega živ­lje­nja. Ame­ri­ška igralka Drew Barrymore je kot otro­ška zve­zda igrala v fanta­zij­skem filmu »E.T. – Pre­bi­va­lec dru­gih pla­ne­tov« gla­vno vlogo. Ko je bila stara osemin­dvaj­set let (rojena 1975), je izja­vila: »Če bi umrla pred svojo mačko, jo krmite z mojim pepe­lom, kajti potem bom živela nap­rej vsaj v svoji mački.« Mar ta neved­nost in krat­ko­vi­d­nost glede smrti ni stra­šna? V Jezu­so­vem času je pri­šlo mnogo ljudi k njemu. Nji­hova zadeva je bila sko­raj vedno zemelj­ske narave: Deset gobav­cev je hotelo ozdra­veti (Luka 17,13), Slepi so hoteli spre­gle­dati (Matej 9,27), Nekdo je pri­ča­ko­val pomoči v pre­piru za dediš­čino (Luka 12,13-14), Fari­zeji so pri­šli k Jezusu z vpra­ša­n­jem, v kate­rem je bila skrita past, ali naj cesarju pla­ču­jejo davke (Matej 22,17). Le malo ljudi se je zate­kalo k Jezusu, da bi od njega izve­deli, kako lahko pri­dejo v nebesa. Neki bogati mla­de­nič ga je obis­kal z vpra­ša­n­jem: »Dobri uči­telj, kaj naj sto­rim, da bom dele­žen več­nega živ­lje­nja?« (Luka 18,18). Pove­dano mu je bilo, kaj naj stori, nam­reč: naj vse proda, na kar je vezano nje­govo srce, in naj sledi Jezusu. Ker je bil zelo bogat, se ni rav­nal po tem nasvetu in se je tako odpo­ve­dal nebe­sam. Bili so tudi tak­šni lju­dje, ki nebes niti niso iskali, toda pri sre­ča­nju z Jezu­som jih je ta na to opo­zo­ril. Potem pa so takoj zgra­bili za pri­lož­nost. Zahej je hotel videti Jezusa. Toda našel je več kakor je pri­ča­ko­val. Po obi­sku v Zaheje­vem domu – tako rekoč ob kavi – je našel nebo. Jezus je ugoto­vil: »Danes je v to hišo pri­šlo odre­­šenje« (Luka 19,9). Kako je mogoče najti nebesa? Po tem, kar smo zdaj pove­dali, lahko zabele­žimo tole: Nebe­ško kra­l­je­s­tvo lahko naj­demo čisto dolo­če­nega dne. To je dobro vedeti, kajti tako to pos­tane danes mogoče tudi za Vas, dragi bra­lec in draga bralka, da sežete po več­nem živ­lje­nju pri Bogu. Pri­do­bi­tev nebe­š­kega kra­l­je­s­tva ni vezana na zas­lugo, ki bi si jo bilo treba pri­do­biti. Nebe­ško kra­l­je­s­tvo lahko naj­demo pov­sem nep­ri­­pra­v­ljeni. Naši las­tni načrti, kako priti v nebesa, so pov­sem napa­čni, če ne izha­jamo iz Božjih izre­kov. Neka popev­ka­rica je v neki pesmi pela o klo­vnu, ki je po dol­go­le­tni slu­žbi v cir­kusu odsto­pil: »Gotovo bo pri­šel v nebesa, saj je osre­če­val ljudi.« Neka bogata daro­valka je dala sezi­dati ubo­ž­nico, v kateri je lahko 20 žensk brez­pla­čno živelo. To biva­nje pa je bilo vezano na pogoj: žen­ske so morale oblju­biti, da vsak dan eno uro molijo za odre­še­nje daro­valke. Kaj pa nas res­ni­čno pri­vede v nebesa? Da bi na to vpra­ša­nje lahko jasno in razlo­čno odgo­vo­ril, nam je Jezus pri­po­ve­do­val pri­liko. V evan­ge­liju po Luku v pogla­vju 14,16 govori o člo­veku [ta v tej pris­po­dobi pred­sta­v­lja Boga], ki želi pri­re­diti veliko pra­z­no­va­nje [to v pri­liki pred­sta­v­lja nebesa] in naj­prej raz­po­š­lje vabila samo izbra­nim. Odgo­vori so vsi pora­zni. Drug za dru­gim se zače­n­jajo opra­vi­če­vati. Prvi raz­laga: »Njivo sem kupil...«, drugi: »Pet jarmov volov sem kupil...«, tre­tji pa: »Ože­nil sem se in zato ne morem priti.« Jezus je kon­čal to pris­po­dobo s sodbo gos­ti­te­lja: »Kajti povem vam: Nobe­den izmed onih pova­b­lje­nih mož ne bo oku­sil moje večerje« (Luka 14,24). Ob tem pos­taja jasno, da si lahko nebesa pri­do­bimo ali pa jih izgu­bimo. Klju­čna točka je torej spre­je­tje ali zavr­ni­tev vabila. Bi lahko bila ta stvar še bolj eno­sta­vna? Ven­dar nika­kor! Če bo nekoč veliko ljudi izklju­če­nih iz nebes, potem ne zaradi tega, ker ne bi poz­nali poti, tem­več ker so vabilo zavr­nili. Trije ime­no­vani lju­dje v pris­po­dbi nam niso vzgled, kajti nihče ne sprejme vabila in tako ne pri­dejo na praz­no­va­nje! Mar zdaj ne bo pra­z­no­va­nja? Kaj­pada! Po zavr­ni­tvi gos­ti­telj raz­po­š­lje vabila v vse smeri. Zdaj ne tis­kajo več vabila z zla­tim vtis­kom. Tu velja samo še klic: »Pri­dite!« Vsak pa, ki se pusti pova­biti, dobi zago­to­v­ljen pro­s­tor na pra­z­no­va­nju. Kaj se tu dogaja? Ja, lju­dje pri­ha­jajo – celo v veli­kih tru­mah. Čez nekaj časa dela gos­pod vme­sno bilanco: še so pro­sta mesta! Svo­jim slu­žab­ni­kom reče: »Poj­dite spet ven! Še nap­rej vabite!« Na tem mestu bi rad to pris­po­dobo pre­ne­sel na nas, saj natanko zadene današ­nji polo­žaj. Še so mesta v nebe­sih pro­sta, Bog pa ti pravi: »Pridi, zasedi svoje mesto v nebe­sih! Bodi pame­ten in rezer­vi­raj za več­nost! Stori to danes!« Nebesa so nep­red­sta­v­ljivo lepa, zato jih Gos­pod Jezus pri­merja z veli­kim pra­z­no­van­jem. V Prvem Pismu Korin­ča­nom (pogl. 2,9) piše o tem: »Česar oko ni videlo in uho ni sli­šalo in kar v člo­ve­kovo srce ni pri­šlo, kar je Bog prip­ra­vil tis­tim, ki ga lju­bijo.« Nič, prav nič na tem svetu ni niti pri­bli­žno pri­mer­ljivo z nebesi. Tako nep­redsta­v­ljivo lepo je tam! Nebes nika­kor ne smemo zamu­diti, so nam­reč zelo dra­gocena. Nekdo je za nas odprl vrata v nebesa. To je Jezus, Božji Sin! Njemu se moramo zahva­liti, da je tako prep­ro­sto priti tja. Zdaj je odvi­sno samo še od našega hote­nja. Samo tisti, ki je tako krat­ko­vi­den kakor ti trije možje v pris­po­dobi, ne sledi vabilu. Odre­še­nje se zgodi po Gos­podu Jezusu V Apos­tol­skih delih (2,21) beremo zelo pomem­bno vrs­tico: »In zgo­dilo se bo: vsak, kdor bo kli­cal Gos­po­dovo ime, bo rešen.« To je klju­čni sta­vek Nove zaveze. Ko je bil Pavel v zaporu v Fili­pih, je v pogo­voru z ječar­jem pove­dal bis­tvo: »Veruj v Gos­poda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apo­stol­ska dela 16,31) To spo­ro­čilo je sicer kra­tko in jedr­nato, a odlo­čno in spre­meni živ­lje­nje. Še isto noč se je ječar spreo­br­nil k Jezusu. Obstaja nekaj, kar moramo nujno vedeti: Jezus nas želi odvr­niti od poti, ki se konča v pogub­lje­nju, v peklu. O nebe­sih in peklu pravi Sveto pismo, da bodo tam lju­dje pre­bi­vali na veko­maj. Prvi kraj je sija­jen, drugi pa stra­šen. Tre­t­jega pro­s­tora ni. Pet minut po smrti nihče ne bo več govo­ril, da je s smr­tjo vsega konec. Ob Jezu­sovi osebi se odloča vse. Naše večno bivali­šče je odvi­sno od ene same osebe: od Jezusa – in od našega raz­merja do Njega! Ko sem bil na Polj­skem na pre­da­va­telj­ski tur­neji, smo obis­kali nek­da­nje kon­cen­tra­cij­sko tabo­ri­šče Auschwitz. Gro­zne stvari so se tam doga­jale v tre­t­jem rajhu. Od leta 1942 do leta 1944 je bilo tam več ko 1,6 mili­jona ljudi, prete­žno so bili to Judje, usmr­če­nih s pli­nom in nato sež­ga­nih. Danes v lite­ra­turi govo­rimo o »peklu Auschwitza«. Pre­miš­lje­val sem o tej oznaki, ko nas je neki nasta­v­lje­nec pel­jal skozi plin­sko celico, v kateri je bilo pri enem posto­pku usmr­če­nih 600 ljudi. Bilo je nep­red­sta­v­ljivo gro­zno. Toda je to bil res­ni­čno pekel? Kot sku­pina obis­ko­val­cev smo si lahko ogle­dali plin­sko celico zgolj zaradi tega, ker je te gro­zote od leta 1945 konec. Zdaj so te zgra­dbe dane na ogled, niko­gar pa tam več ne trpin­čijo ali zas­trup­ljajo. Plin­ske celice v Auschwitzu so bile časo­vno ome­jene. Sveto­pi­sem­ski pekel pa je večen. V veži današ­njega muzeja se je moj pogled usta­vil na bar­vni foto­gra­fiji, ki kaže križ s Kri­stu­so­vim tele­som. Neki zapor­nik je svoje upa­nje na Kri­ža­nega z žeb­ljem vpras­kal v zid. Tudi ta neznani umet­nik je umrl v plin­ski celici, toda vedel je za odre­še­nika Jezusa. Umrl je sicer na zelo stra­š­nem kraju, toda vrata v nebesa so mu bila odprta. Iz tis­tega pekla, pred kate­rim nas gos­pod Jezus v Novi zavezi tako izra­zito svari (npr. Matej 7,13; 5,29-30; 18,8) – če bi se kdaj tam zna­šli – ni več nobene poti in reši­tve. Ker – dru­gače kakor tabo­ri­šče v Auschwitzu – pekel večno obra­tuje, si ga tudi nikoli ni mogoče zgolj ogle­do­vati. Tudi nebesa so večna, in to je kraj, kamor nas Bog želi pri­pe­l­jati. Zato se dajte pova­biti, da bi pri­šli v nebesa. Kli­čite Gos­po­dovo ime, in si tako rezervi­rajte nebesa! Po nekem pre­da­va­nju me je neka gospa raz­bur­jeno vpra­šala: »Mar res lahko rezervi­ramo nebesa? To je ven­dar sli­šati kakor v poto­valni agenciji!« Pri­tr­dil sem ji: »Kdor ne rezer­vira, ne bo dose­gel cilja. Če hočete na Havaje, ven­dar tudi pot­re­bu­jete velja­vno le­talsko vozov-nico.« Vno­vič me je vpra­šala: »Letalsko vozovnico mora kdo pla­čati!« – »O da, vozovnico v nebesa tudi. Ta pa je celo tako draga, da je nihče od nas ne more pla­čati. Naš greh nam to one­mo­goča. Bog v svoja nebesa ne spu­sti nobe­nega greha. Kdor želi po tem živ­lje­nju pre­bi­vati pri Bogu v nebe­sih, mora naj­prej biti osvo­bo­jen svoje krivde. To osvo­bo­di­tev je bilo mogoče doseči samo po brez­gre­šni osebi – ta oseba pa je Jezus Kri­s­tus. Samo On je pla­čilno spo­so­ben! Pla­čal pa je s svojo krvjo, po svoji smrti na križu.« Kaj pa moram sto­riti, če želim priti v nebesa? Tudi na nas Bog nasla­v­lja svoje vabilo k odre­ši­tvi. S poseb­nim pou­dar­kom nas veliko sveto­pi­sem­skih mest vabi, da bi sle­dili Božjemu klicu: »Pri­za­de­vajte si, da vsto­pite skozi ozka vrata!« (Luka 13,24). »Spreo­br­nite se, kajti pri­b­li­žalo se je nebe­ško kra­l­je­s­tvo« (Matej 4,17). »Vsto­píte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in pro­s­torna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vsto­pajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v živ­lje­nje, in malo jih je, ki jo naj­dejo« (Matej 7,13-14). »Sezi po več­nem živ­lje­nju, v kate­rega si bil pokli­can« (1. Timotej 6,12). »Veruj v Gos­poda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apo­stol­ska dela 16,31). Vse to so zelo roteči in pre­buja­joči ukazi. Člo­vek čuti v teh bese­di­lih res­nost, odloč­nost in nuj­nost. Potemta­kem rav­namo nad­vse dosle­dno, če odgo­vo­rimo na vabilo v nebesa z molit­vijo, ki bi se lahko v svo­bo­dni for­mula­ciji gla­sila nekako takole: »Gos­pod Jezus, danes sem bral, da lahko pri­dem v nebesa zgolj po tebi. Rad bi bil nekoč pri tebi v nebe­sih. Odreši me zato pekla, kamor bi pri­šel zaradi svoje krivde. Ker me tako zelo lju­biš, si tudi zame umrl na križu in si tam pla­čal kazen za moje grehe. Vidiš vso mojo krivdo – od otroš­tva. Ti poz­naš vsak greh, vse, kar mi je zdaj v zave­sti. Ti poz­naš vsak vzgib mojega srca. Pred teboj sem kakor odprta knjiga. Tak­šen, kakr­šen sem zdaj, ne morem priti k tebi v nebesa. Zato te pro­sim: Odpu­sti mi vse moje grehe, ki jih od srca obžalu­jem. Pridi zdaj v moje živ­lje­nje ter ga pre­novi. Poma­gaj mi, da odlo­žim vse, kar pred teboj ni prav in podari mi nove navade, ki so pod tvo­jim bla­go­slo­vom. Omo­goči mi dos­top do Tvoje besede, do Bib­lije. Poma­gaj mi, da bi razu­mel, kaj mi želiš pove­dati in daj mi poslu­šno srce, da bi sto­ril, kar ti je všeč. Od zdaj nap­rej bodi moj GOS­POD. Želim ti sle­diti, pokaži mi pot, po kateri naj grem, na vseh pod­roč­jih svo­jega živ­lje­nja. Zahva­lju­jem se Ti, da si me usli­šal, da sem zdaj lahko otrok Božji, ki bo nekoč pri tebi v nebe­sih. Amen.« Dire­k­tor in profe­sor v pokoju inž. Werner Gitt

Wir leben im 21. Jahrhundert und haben gerade in den letzten Jahrzehnten von überwältigenden Erfolgen der Wissenschaft gehört: Dem Menschen gelang der Flug zum Mond, das Schaf Dolly wurde geklont und das Genom des Menschen sequenziert. Kann man in solch aufgeklärter Zeit noch an die Wunder der Bibel glauben? Sind die Auferstehung der Toten, die plötzliche Heilung von Schwerkranken oder physikalische Wunder wie die augenblickliche Stillung des Sturmes auf dem See Genezareth dem heutigen Menschen noch zumutbar? Der Autor und Wissenschaftler Werner Gitt geht in dieser Schrift auf diese und ähnliche Fragen ein. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Čudeži Svetega pisma Zdi se nam, da so čudeži v našem od znanosti zaznamovanem času na prvi pogled nerealni. Posebej še druga polovica preteklega stoletja nam je prinesla revolucionarna spoznanja in uspehe v znanosti in tehniki: Leta 1938 je nemški izumitelj Konrad Zuse (1910-1995) sestavil prvi računalnik na svetu, ki ga je upravljal program. 3. decembra 1967 je južnoafriški zdravnik Christiaan Barnard (1922-2001) prvič uspešno presadil človeško srce. 21. julija 1969 je človek prvič stopil na luno. Astronavt Neil Armstrong nam je s tega zemeljskega satelita poln ponosa zaklical stavek: „Majhen korak za posameznega človeka, a velikanski korak za človeštvo.“ Škotski embriolog Ian Wilmut je leta 1996 kloniral ovco Dolly. Teh nekaj primerov lahko vzbuja vtis, kakor da človeku skoraj ne bi bile več postavljene meje. Pri vsej zaverovanosti v znanost ima mnogo sodobnikov težave z Biblijo. Ugovarjajo, češ da je v „knjigi vseh knjig“ zapisanih mnogo nerazumljivih stvari, kakor recimo: rojstvo po devici vstajenje mrtvih slepci spet vidijo, hromi lahko nenadoma hodijo soncu je zaukazano: „Sonce, ustavi se!“ Soočeni smo s pojavom svetopisemkih čudežev in se vprašujemo, ali so še primerni za sodobnega človeka 21. stoletja. V prvem koraku bomo najprej odgovorili z začasno definicijo D1 za čudeže: D1: Občudujemo čudež, ker se nepričakovano in nepreračunljivo pojavi in nasprotuje našemu normalnemu opazovanju. Če so čudeži nepričakovani, kaj je potem tisto, kar pričakujemo? To vprašanje nam pomaga, da povlečemo ločnico med čudeži (nepričakovanim) in nečudeži (pričakovanim). Vsi dogodki v našem svetu potekajo v okviru trdnih zakonitosti. Ta nespremenljiva dogajanja imenujemo naravne zakone. Po vsem, kar vemo, so naravni zakoni stalni – od njihove uvedbe pri stvarjenju naprej so nespremenljivi. Dajo nam široko prostost za različne tehnične iznajdbe, izključujejo pa mnoge pojave, ki si jih zgolj domišljamo, kot neuresničljive. Čuditi se nad naravnimi zakoni Ali se lahko še zadosti čudimo nad učinkovitostjo naravnih zakonov? Ogromno lahko zmorejo! Ko sem bil pred kratkim v hamburškem pristanišču, sem opazoval, kako se je ladja počasi zibala na pristaniški vodi. O tem premišljujoč sem se spomnil naravnega zakona, ki ga je spoznal že Arhimed (285-212 pr.Kr.): „Plavajoče telo spodrine točno toliko tekočine, v kateri plava, kolikor samo tehta.“ Ali se pravzaprav zavedamo, kako čudovito dogajanje to je? Če recimo podgana priteče na krov, se ladja temu takoj odzove in se točno za toliko potopi v pristaniško vodo, da dodatno spodrivana količina vode ustreza teži podgane. Če bi hoteli izračunati mero nove potopne globine, nam to niti ne bi bilo mogoče. Ne poznamo točne oblike ladje, na nekaterih mestih se je barva odluščila, morda pa štrli del vijaka iz vode. Vse te poglede pa je treba točno zajeti, ker so del izračuna. V resnici se to zgodi v trenutku in to zelo točno. Kdo zaukaže vodnim molekulam, naj se umaknejo, da se lahko ladja potopi globlje, kar natanko ustreza teži podgane? Naravni zakon ne velja zgolj za ladjo v hamburškem pristanišču, ampak tudi za vse ladje sveta. Velja za otroško račko v banji, a tudi za pravo raco na jezeru ali reki. Nihče ne bi mogel na podlagi neizračunljive oblike in strukture peresa izračunati točne potopne globine race. Kdo skrbi za to, da so dane osnove za tak naravni zakon, ki ga je mogoče tako lahko formulirati, s tako kompliciranimi posledicami, znova izračunati, da je lahko ob vsakem času in na vsakem mestu izpolnjen? Vendar mora biti nekdo tu, ki to izračunava in to potem vse izvaja s takimi rezultati! Kdo skrbi za upoštevanje naravnih zakonov? Dejansko nekdo obstaja, ki skrbi za upoštevanje naravnih zakonov. O njem beremo v Pismu Kološanom 1,17: „V njem je utemeljeno vse.“ Ta vzdrževalec sveta je tudi ta, po katerem so ustvarjene vse stvari: „Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, … vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj“ (Kološanom 1,16). Ta nekdo, ki je stvarnik vseh stvari, je tudi njihov vzdrževalec; to je gospod Jezus Kristus! Lahko bi rekli tudi takole: Jezus ima nadvlado nad vsemi stvarmi od mikrokozmosa do makrokozmosa. Stvarjenje samo je dogodek, ki ni potekal s pomočjo naravnih zakonov. Tukaj je stvarnik vse ustvaril na podlagi svojega pooblastila, svoje besede, svoje moči in svoje modrosti. Zato ni potreboval naravnih zakonov. Naravni zakoni potemtakem niso vzrok, ampak šele nasledek stvarjenja. Po dovršenem stvarjenju vsi naravni zakoni „delujejo“, tako da zdaj vsi postopki potekajo po teh zakonih. Jezus je porok za to, da so vedno in povsod upoštevani. Zato ne potrebuje niti računalnika niti drugih pripomočkov. Njegova vsemogočna beseda zadostuje. V Pismu Hebrejcem v 1. poglavju, 3. vrstici je zato o njem napisano: „Z besedo svoje moči nosi vse.“ To Jezusovo delovanje v smislu vzdrževanja se z znanstvenega vidika izraža po naravnih zakonih. V svoji celoti ti naravni zakoni tvorijo trden okvir, znotraj katerega potekajo vsi dogodki tega sveta. Kje je tu še prostor za čudeže? V praksi naravni zakoni delujejo kot „vrhovno sodišče“, ki odloča, ali je kak potek v današnjem svetu dovoljen ali ne. Večina kompleksnih pojavov v našem stvarstvu (npr. način delovanja možganov, embrionalni razvoj) je za nas ljudi neposnemljiva in „čudežna“, vendar pri tem ni kršen noben naravni zakon. Ker se pojavljajo pričakovano, tudi najbolj kompleksnih in nerazumljivih stvari našega sveta ne štejemo med čudeže. Po teh razmislekih lahko v nasprotju z D1 zapišemo bolj natančno definicijo čudežev D2: D2: Čudeži so takšni dogodki v prostoru in času, ki potekajo zunaj okvira naših naravnih zakonov. Ljudje ne moremo storiti ničesar, da bi razveljavili naravne zakone. Čudežev torej ne moremo narediti ljudje. Biblija nam pripoveduje o številnih položajih, v katerih je Bog ali Jezus storil čudeže, kakor npr.: Prehod ljudstva Izrael skozi Rdeče morje (2. Mojzes 14,16-22) Dolgi dan pri Jozuetu (Jozua 10,12-14) Pomiritev viharja (Marko 4,35-31) Jezus hodi po morju (Janez 6,16-21) Ozdravitev sleporojenega (Janez 9,1-7) Razdeljevanje hrane 5000 možem (Janez 6,1-15) Obuditev Lazarja (Janez 11,32-45) Opozorilo: Če ljudje vendarle zmorejo stvari, ki so zunaj okvira naravnih zakonov, potem delujejo v imenu drugih moči. Ali so to Jezusovi učenci, ki so pooblaščeni od svojega Gospoda [npr. Peter hodi po vodi (Matej 14,29), Peter v Jezusovem imenu ozdravi hromega pred tempeljskim vhodom (Apd 3,1-9)], ali pa so to čarovniki in guruji, ki jih vodijo demonske moči [(npr. čarovniki egipčanskega faraona (2. Mojzes 7,11-12)]. Ali je v Bibliji izpričane čudeže mogoče razložiti z naravnimi zakoni? Bog lahko deluje v okviru naravnih zakonov, večinoma pa se to dogaja zunaj teh. Jakob 5,17-18 poroča o Eliju, da je njegova molitev tri leta in pol zadrževala dež in da je po nadaljnji molitvi nenadoma deževalo. Bog je deloval in pustil, da se uresniči njegova volja. Kljub temu noben vremenoslovec s svojega vidika ne bi trdil, da je tu bil kršen kak naravni zakon. V času razsvetljenstva so prečesali vsa svetopisemska besedila, da bi dogodke, o katerih so poročali, razložili po naravni poti. Čudeže zunaj naravnih zakonov so zavrgli kot nemogoče, in ustrezna svetopisemska poročila so tako lahkomiselno odpravili kot neresnična. Dogodkov Svetega pisma nočemo in v večini primerov ne moremo razumeti v okviru naravnih zakonov. Bog deluje suvereno. On je zakonodajalec naravnih zakonov, zato jim On sam ni podvržen. V svojem delovanju ni omejen, kajti „Bogu ni nič nemogoče“ (Luka 1,37). Njegova volja se zgodi. Stvarjenje samo, kakor je opisano pri 1. Mojzesu 1, je prvi čudež, o katerem Biblija poroča. Bog ustvarja v svojem šestdnevnem delu po svojih idejah in po svojem načrtu čudovit kozmos in vse življenje na zemlji. Učlovečenje Božjega Sina je izreden čudež in Božja skrivnost: Devica Marija je postala noseča po Svetem Duhu. Jezus je tako prišel na naš svet in je obenem Božji Sin in Sin človekov. Po svoji smrti na križu je On poravnal našo krivdo in je tako postal porok za večno življenje. Jezusovo vstajenje je nadaljnji zelo izrazit dogodek, ki ga ni mogoče razložiti z naravnimi zakoni. Vsaka zasnova, da bi ga skušali biološko ali medicinsko razložiti, zgreši bistvo. Vstajenje je in ostane posebno delovanje Boga in se je dogodilo zunaj območja naravnih zakonov. Zakaj je Jezus storil čudeže? Jezusovi čudeži so neločljivo povezani z njegovim oznanilom. Z neba ni prišel s potnim listom s pripombo „Božji Sin“, ampak se je izkazal po pooblastilu v govoru in dejanju kot Božji poslanec. Njegovo avtoriteto kot stvarnika, odrešenika in večnega kralja podčrtajo spremljajoči ga čudeži in znamenja. Ti so integralna sestavina njegovega poslanstva in nauka. Po vsem navedenem lahko čudeže, ki jih je storil Bog, še bolj natančno zajamemo in jih lahko z D3 takole opredelimo: D3: Čudeži so občudovanja vredna in izredna dejanja in dogodki, ki jih stori Bog ali njegov Sin Jezus Kristus, pri čemer potekajo dogodki pogosto zunaj delovanja naravnih zakonov. Drugače kakor pri delovanju demonov služijo čudeži Boga Njegovemu poveličevanju [npr. stvarjenje (Psalm 19,2), ozdravitev sleporojenega (Janez 9,3b)] kot pomoč za ljudi [npr. skala v puščavi daje vodo (2. Mojzes 17,1-6), krokarji oskrbujejo lačnega Elijo (1. Kralji 17,6)] kot krepitev vere [npr. vino na kanaanski poroki (Janez 2,11b)] ali kot rešitev iz stiske [npr. pomiritev viharja (Marko 4,39)]. Čudež verovanja K največjim čudežem v današnjem času sodi, če ljudje sledijo Jezusovemu klicu in tako najdejo večno življenje. Pri tem ni treba razveljaviti naravnih zakonov, ampak je treba staro mišljenje zamenjati z novim. Apostolska dela 16,23-34 ob primeru ječarja opisujejo to spremembo od oddaljenosti od Boga do vere. Na vprašanje „Kaj naj storim, da se rešim“ mu Pavel in Silas porečeta: „Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša.“ Zakaj Pavel ne reče „Veruj v Boga!“? Na to bi ječar gotovo odvrnil: „Bogov imamo tukaj v Grčiji dovolj – Zevsa, Kronosa in Reo, Pozejdona, Hadesa, Apolona, Artemido in Hermesa.“ Toda Pavel imenuje Jezusa, križanega in vstalega. Samo v njem je odrešenje in večno življenje. Na ječarjevo vprašanje o rešitvi je bil mogoč zgolj en odgovor – tedaj kakor danes se ta glasi: »Jezus!« To je ta mož razumel in je sprejel Jezusa kot svojega osebnega Odrešenika. Vredno je omeniti, kako dolgo je ta mož potreboval, da se je odločil. Ob polnoči je prvič slišal o poti do odrešenja. Gotovo sta Pavel in Silas z njim še bolj obširno govorila, a – celo če predpostavimo nekaj ur, se je to vendar zgodilo znotraj enega dne. To je lahko vzpodbudno za marsikaterega bralca, ki danes šele prvič sliši evangelij. Ni treba šele slišati 23 ali 168 pridig, da se lahko spreobrneš. Moč evangelija takoj učinkuje. Pri „čudežu verovanja“ ni treba šele premagati naravnih zakonov. So pa skoraj vedno zelo težko premagljivi zidovi naše volje, ki jih je treba preskočiti: zidovi lastnega zadrtega mišljenja zidovi ponosa in samopravičnosti zidovi otrdelega srca. Učinek pri tistem, ki začne verovati, presega vse to, kar človek lahko dojame in si lahko predstavlja. Od svoje poti izgubljenosti prispe na pot odrešenosti in je od tega dne državljan nebes: „Naša domovina pa je v nebesih.“ (Filipljanom 3,20). Pri tem vidimo: da začnemo verovati v Jezusa Kristusa oz. da se spreobrnemo, to je največje, kar se nam v tem našem življenju lahko zgodi. Odločite se še danes za življenje z Jezusom Kristusom! Z naslednjo molitvijo lahko odrešujoče začnete verovati in si rezervirate prostor v nebesih: „Gospod Jezus Kristus, tudi jaz bi rad nekoč dosegel nebeško kraljestvo. Očisti me vsega ponosa in siceršnjih grehov mojega življenja. Verujem v to, da si Ti Bog in da si za nas ljudi prišel v mesu na to zemljo. Verujem, da si zame umrl in vstal. Ti si moj odrešenik. Tebi se zaupam in Te zdaj sprejmem v svoje življenje. Prosim Te, pridi v moje srce, postani Gospodar mojega življenja in me varno vodi do cilja. Amen!“ Direktor in profesor v pokojudr.-inž. Werner Gitt