Der Urknall kommt zu Fall | Weitere Sprachen
Der Urknall kommt zu Fall
Die Urknalltheorien basieren auf sechs Annahmen, die immer vorhanden sind, auch dann, wenn sie nicht ausdrücklich erwähnt werden. Wenn alle richtig sind, könnte man mit den Berechnungen beginnen und der Frage nach dem Ursprung des Universums nähergekommen. Wenn jedoch nur eine der notwendigen Annahmen falsch ist, ist die gesamte Idee des Urknalls hinfällig. Werner Gitt zeigt in diesem Beitrag, dass fünf der sechs Grundannahmen als falsch betrachtet werden müssen. Schließlich zeigt er, wer wirklich der Schöpfer dieser Welt ist: Jesus Christus. Der Urknall kommt zu Fall Die Urknall-Theorie ist die heute weitgehend akzeptierte Theorie zur Erklärung des Ursprungs unseres Universums. Als Begründer gilt der belgische katholische Priester und Astrophysiker Georges Lemaître (1894-1966), der 1931 für den heißen Anfangszustand des Universums den Begriff „primordiales Atom“ oder „Uratom“, später auch „kosmisches Ei“ verwendete. Die Bezeichnung Urknall (engl. big bang, wörtlich: Großer Knall) geht auf den englischen Astrophysiker und Kosmologen Fred Hoyle (1915-2001) zurück. Mit dieser Wortwahl wollte er die Urknalltheorie unglaubwürdig erscheinen lassen, weil er Anhänger der dazu konkurrierenden Steady-State-Theorie[1] war. In seinem bekannten Buch „Eine kurze Geschichte der Zeit“ benannte der bekannte britische Astrophysiker Stephen W. Hawking (1942-2018) einige der bohrenden Fragen, wenn es um das Universum geht: „Nach wie vor haben wir ein unstillbares Bedürfnis zu wissen, warum wir hier sind und woher wir kommen“ (S. 28). „Wir sehen uns in einer befremdlichen Welt leben. Wir möchten verstehen, was wir um uns her wahrnehmen und fragen: Wie ist das Universum beschaffen? Welchen Platz nehmen wir in ihm ein, woher kommt es, und woher kommen wir? Warum ist es so und nicht anders?“ (S. 217). Die Urknalltheorien basieren auf sechs Annahmen, die immer vorhanden sind, auch wenn sie nicht explizit genannt werden. Wenn diese alle richtig sind, kann man mit den Berechnungen beginnen, und wenn wir korrekt rechnen, dann wären wir der Herkunftsfrage des Universums ein Stück näher gekommen. Ist aber auch nur eine der erforderlichen Annahmen falsch, dann ist die ganze Urknall-Idee hinfällig. Dann gilt es, eine tragfähige Alternative zu finden. Schauen wir uns diese Annahmen nun im Einzelnen an: Annahme 1: Die Naturgesetze sind universell gültig. Diese Annahme hat sich durch zahlreiche wissenschaftliche Experimente und Beobachtungen als korrekt erwiesen. Die Naturgesetze haben in der materiellen Welt eine derart durchdringende Wirkung, dass sie bis in die entferntesten Winkel des Universums gültig sind. Nicht einmal ein einzelnes Atom kann sich ihrem Einfluss entziehen. Kein Vorgang auf dieser Erde und in den Weiten des Universums bleibt auch nur für den Bruchteil einer millionstel Sekunde von ihnen unberücksichtigt. Ergebnis: Annahme 1 ist richtig! Annahme 2: Unter dem kosmologischen Prinzip sind sogar zwei kosmologische Grundannahmen zusammengefasst: Das Prinzip der Homogenität und das Prinzip der Isotropie. Die Homogenität des Weltalls besagt: Unabhängig vom Beobachtungspunkt im Raum stellt sich das Universum immer gleich dar. Dass das Weltall isotrop ist, besagt: Das Universum sieht zur selben Zeit von jedem Raumpunkt auch in alle Richtungen für große Entfernungen gleich aus. Schon der Blick zum Sternenhimmel mit bloßem Auge zeigt sofort, dass das Universum in der näheren Umgebung der Erde weder homogen noch isotrop ist, denn die Sterne sind sehr unregelmäßig verteilt. Auf größerer Skala bilden die Sterne Galaxien, die ebenfalls sehr ungleichmäßig verteilt sind. Die nächste Hierarchiestufe bilden die Galaxienhaufen. Auf noch größerer Skala ist eine wabenartige Struktur erkennbar. Die beiden Astronomen John P. Huchra und Margaret J. Geller vom Harvard Smithonian Center for Astrophysics in Cambridge, USA, fanden augenfällige Großstrukturen mit Ausmaßen von sage und schreibe 300 Millionen Lichtjahren. Der Bonner Universitätsprofessor Hans Jörg Fahr (*1939) vom Institut für Astrophysik spricht von einem Sandkorn-Universum, das sich bilden sollte, wenn es einen Urknall gegeben hätte. Wir sollten also ein Universum beobachten, das amorph und völlig strukturlos ist – die Materie sollte im Raum gleichverteilt sein. Wie aber kam der Kosmos aus dem Chaos heraus? Nirgendwo im Kosmos finden wir Zufälligkeit. Warum soll die Materie aus sich selbst heraus strukturell sinnvolle Einheiten bilden? Unser Sonnensystem mit den umlaufenden Planeten ist in hohem Maße strukturiert und erscheint genial konstruiert. Wer aber brachte die Ordnungsstruktur ins Universum, wenn gemäß Annahme 6 kein Gott ins Spiel gebracht werden darf? Die Antwort des „Methodischen Atheismus“ lautet: dunkle Materie und dunkle Energie! Was sollen diese exotischen Phänomene, deren Existenz nie nachgewiesen wurde, bewirken? Sie sollen durch gewaltige Gravitationsfelder die Ordnungsstruktur hervorgerufen haben. In „Physics Today“ nennt der Kosmologe Ofer Lahav vom University College London sogar die prozentualen Anteile: 5 % normale Materie, 25 % dunkle Materie, 70 % dunkle Energie. Damit hätten wir 5 % Realität und 95 % reine Spekulation! Die dunkle Materie ist eine reine Erfindung: Sie fällt auch nicht durch irgendwelche Wechselwirkung im Universum auf. Man sieht sie nicht, aber man braucht sie dringend als gravitatives Bindemittel zur Erklärung der verschiedenen Strukturen und Hierarchien in unserem Universum. Ohne die dunkle Materie scheint es aussichtslos, die Strukturen im Weltall irgendeiner Erklärung zuzuführen. Ergebnis: Annahme 2 ist falsch! Annahme 3: Die heutige Beobachtung, dass das Universum sich ausdehnt, wird rückextrapoliert bis zu einem singulären Punkt, wo man sich Masse und Energie in einem Punkt vereinigt denkt. Der US-amerikanische Astronom und Namensgeber des bekannten Hubble-Teleskops Edwin Hubble (1889-1953) entdeckte 1929, dass das Universum sich ausdehnt. Diese messbare Expansionsgeschwindigkeit nennt man Hubble-Konstante. Sie beträgt: H0 = (67,15 ± 1,2) km/s/(Mpc) (1 Mpc = 1 Megaparsekunde = 3,26 Millionen Lichtjahre) Bildet man hiervon den Kehrwert, dann kommt man auf 1/H0 = 14,7 Milliarden Jahre, und diesen Zeitraum definiert man willkürlich als das Alter des Universums. Nach der Hubble-Formel v = H0∙d (v = Ausdehnungsgeschwindigkeit; d = Abstand einer Galaxie von uns) sollten sich alle Galaxien von uns entfernen. Das ist aber nicht der Fall. Im Gegenteil: Der Andromedanebel, eine unserer nächsten Galaxien, entfernt sich nicht von uns, sondern bewegt sich mit einer Geschwindigkeit von 410 000 km/h auf uns zu. Ergebnis: Die Rückextrapolation auf einen Punkt ist nicht begründbar! Annahme 4: Die Energie des Urknalls ist zufällig entstanden. Alle Materie ist aus anfänglicher purer Energie entstanden nach der Einsteinschen Gleichung E = m∙c2. Am Anfang des Urknalls war das ganze Universum kleiner als ein einziges Atom. Die Annahme 4 widerspricht dem Energiesatz der Physik. Danach kann Energie weder neu entstehen noch kann sie vernichtet werden. Die Annahme 4 ist durch ein Naturgesetz widerlegt. Ergebnis: Annahme 4 ist falsch! Annahme 5: Es ist die philosophische Annahme des Materialismus. Nach dieser Lehre muss alles, was es in dieser Welt gibt, aus Masse und Energie entstanden sein. Der französische Naturforscher Georges Baron de Cuvier (1769-1832) stellte fest: „In dem Maße als die Wissenschaft fortschreitet, ist sie zurückgekommen von den Trugschlüssen des Materialismus.“ Nach der Idee des Materialismus muss das Universum auch irgendwann das Leben hervorgebracht haben. Jedes Lebewesen enthält bekanntermaßen riesige Mengen an Information. Information aber ist nach den Naturgesetzen der Information[2] eine nicht-materielle Größe, die nicht aus der Materie stammen kann. Damit ist die Idee des Materialismus durch Naturgesetze widerlegt (siehe [2], Seite 284). Ergebnis: Annahme 5 ist falsch! Annahme 6: Die Urknall-Theorie beruht auf dem „Methodischen Atheismus“, denn einen Gott gibt es in dem System nicht. Gottesbeweis durch die Information: Da die lebenden Zellen eine riesige Menge an Universeller Information[3] enthalten, aber alle die dadurch codierten Konzepte von keinem Menschen stammen, ist als Quelle ein (göttlicher) intelligenter Sender (Urheber, Gott) erforderlich. Die Notwendigkeit der Existenz eines Urhebers ist nach dem folgenden Naturgesetz der Information zwingend: Universelle Information kann nur von einem intelligenten Sender erzeugt werden (siehe [2], Seite 182). Ergebnis: Annahme 6 ist falsch! Was ist das Fazit unserer Überlegungen? Von den sechs Annahmen der Urknall-Theorie ist nur eine einzige wissenschaftlich nachweisbar, fünf sind nachweislich falsch. Das ist konsequenterweise das wissenschaftliche AUS für diese weitverbreitete Theorie! Damit ist der Urknall zu Fall gekommen! Sagen wir es klar und deutlich: Den Urknall hat es nie gegeben! Was ist die Alternative zum Urknall? Die beiden Astronomen John D. Barrow (University of Sussex, England) und Joseph Silk (University of California, Berkeley) weisen in die richtige Richtung, wenn sie sagen: „Wurde der Kosmos sorgsam auf … das Leben abgestimmt? Dass sich unser Universum dem Leben gegenüber so überraschend gastfreundlich verhält, hat sich bestimmt nicht erst im Zuge der Evolution ergeben … Dass die Naturgesetze die Existenz von Sternen mit Planetensystemen gestatten, aber auch wirklich nur gerade gestatten, hat mit den Variationsmöglichkeiten der Evolution nichts zu tun. Solch unveränderliche Eigenschaften besitzt die Welt entweder, oder sie besitzt sie nicht … Dass tatsächlich eine ganze Anzahl voneinander unabhängiger Eigenschaften zusammentrifft, ... könnte die Vermutung aufkeimen lassen, unser Kosmos sei zum Zweck unseres Erscheinens entworfen worden. Wäre es nicht möglich, dass sich hinter diesen bemerkenswerten ‚Zufällen‘ ein Großer Planer verbirgt?“ („Lust am Forschen“, Piper-Verlag, S. 167-168). Der „Große Planer“ ist keineswegs im Verborgenen geblieben. Er hat sich uns vorgestellt, denn in der Bibel heißt es von ihm: „Nachdem Gott vorzeiten vielfach und auf mancherlei Weise geredet hat zu den Vätern durch die Propheten, hat er in diesen letzten Tagen zu uns geredet durch den Sohn, den er eingesetzt hat zum Erben über alles, durch ihn hat er auch die Welt gemacht“ (Hebräer 1,1-2). Damit ist deutlich gesagt, dass das komplette Universum und alles, was wir darin finden, durch Jesus Christus, den Sohn Gottes, geschaffen wurde. Die folgenden zwei Zitate aus dem Neuen Testament bestätigen uns in allumfassender Weise diese gewaltige Schöpfertätigkeit Jesu: „Im Anfang war das Wort, und das Wort war bei Gott, und Gott war das Wort. Dasselbe war im Anfang bei Gott. Alle Dinge sind durch dasselbe gemacht, und ohne dasselbe ist nichts gemacht, was gemacht ist“ (Johannes 1,1-3). „Denn in ihm (= Jesus Christus) ist alles geschaffen, was im Himmel und auf Erden ist, das Sichtbare und das Unsichtbare, es seien Throne oder Herrschaften oder Reiche oder Gewalten; es ist alles durch ihn und zu ihm geschaffen. Und er ist vor allem, und es besteht alles in ihm“ (Kolosser 1,16-17). Die gesamte Sternenwelt entstammt also nicht einem Urknall oder einem sonstigen evolutiven Zufallsprozess, den sich Menschen erdacht haben, sondern sie sind das Ergebnis des planvollen, zielorientierten und machtvollen Handelns des Sohnes Gottes. Es ist gedanklich kaum zu fassen, dass dieser allmächtige Gott und Schöpfer seine Gottgleichheit aufgab und uns auf dieser Erde besucht hat, am Kreuz für unsere Sünden starb, am dritten Tage auferstanden und dann wieder in die ewige Himmelswelt zurückgekehrt ist. Diese Gedanken, auf die kein Mensch je gekommen ist, können uns den Atem verschlagen: Der Mann am Kreuz und der Schöpfer des ganzen Universums ist ein und dieselbe Person! Wir befinden uns mit dieser Wahrheit jenseits von dem, was ein Mensch mit all seiner Logik überhaupt noch begreifen kann. Als Jesus am Kreuz die Sünde der Welt trug, verfinsterte sich für drei Stunden die Sonne. Welch unbegreifliche Situation! Der Schöpfer selbst hat sich bis zum Kreuz herab erniedrigt. Er wird unseretwegen machtlos und geschlagen, um damit für uns das Tor zum Himmel zu öffnen. Psalm 139,17-18 charakterisiert unsere Denkgrenze: „Aber wie schwer sind für mich, Gott, deine Gedanken! Wie ist ihre Summe so groß! Wollte ich sie zählen, so wären sie mehr als der Sand.“ Mag der Gedanke schwer vorstellbar sein, dass der Schöpfer uns in der Person des Gekreuzigten begegnet, so stellt sich doch eine wichtige Frage: Ist der Schöpfer uns so unsagbar weit entfernt – „überm Sternenzelt“, wie der Dichterfürst Friedrich von Schiller meinte – oder kann man persönlich mit ihm in Kontakt treten? Ja! Gott ist uns nahe und wartet auf unser Gebet: „Wer den Namen des Herrn (Jesus) anrufen wird, soll gerettet werden (für das Himmelreich)“ (Römer 10,13). Unser Schöpfer Jesus lädt uns ein, einmal ewig in seinem Himmelreich zu sein. Dieses Bürgerrecht wird jedem zugesprochen, der auf diese Einladung eingeht. Aufgrund der grenzenlosen Liebe Gottes ist jeder dazu eingeladen – auch Sie, liebe Leserin und lieber Leser! Dir. und Prof. a.D. Dr.-Ing. Werner Gitt [1] Der Steady-State-Kosmos ist eine Modellvorstellung, bei der das Universum definitionsgemäß räumlich und zeitlich unbegrenzt ist und keine Anfangssingularität aufweist. [2] W. Gitt: Information – Der Schlüssel zum Leben, CLV-Verlag, 6. Auflage 2018 [3] Definition: „Universelle Information (UI) ist eine aus codierten Symbolen abstrakt dargestellte Botschaft, die einer oder mehreren Handlung(en) und einem Ziel dient“ (siehe [2], Seite 97).
10 Seiten, Best.-Nr.: 138-0
Esperanto: Der Urknall kommt zu Fall
Die Urknalltheorien basieren auf sechs Annahmen, die immer vorhanden sind, auch dann, wenn sie nicht ausdrücklich erwähnt werden. Wenn alle richtig sind, könnte man mit den Berechnungen beginnen und der Frage nach dem Ursprung des Universums nähergekommen. Wenn jedoch nur eine der notwendigen Annahmen falsch ist, ist die gesamte Idee des Urknalls hinfällig. Werner Gitt zeigt in diesem Beitrag, dass fünf der sechs Grundannahmen als falsch betrachtet werden müssen. Schließlich zeigt er, wer wirklich der Schöpfer dieser Welt ist: Jesus Christus. Prakrako -Pafo preter la celtabulo Teorio pri la prakrako estas niatempe ĝenerale akceptita kiel la teorio por klarigi la naskiĝon de nia universo. Kiel ĝia fondinto validas la belga katolika sacerdoto kaj astrofizikisto Georges Lemaître (1894-1966), kiu en la jaro 1931 por la varmega komenca stato de la universo uzis la nocion »primordiala atomo« aŭ »praatomo«, pli poste ankaŭ »la kosma ovo«. La nocio prakrako (angle: big bang; laŭvorte: granda krako) devenas de la angla fizikisto kaj kosmologo Fred Hoyle (1915-2001). Elektinte tiun vorton li volis demonstri la teorion pri la prakrako kiel neverecan, ja li estis adepto de la konkurenca teorio »Steady-State«.[1] En sia konata libro »La mallonga historio de la tempo« la konata brita astrofizikisto Stephen W. Hawking (1942-2018) menciis kelkajn pli profunde borantajn demandojn, kiam temas pri la universo: »Nun kiel antaŭe ni havas nesatigeblan bezonon, vidi, kial ni troviĝas ĉi tie kaj de kie ni venas« (p. 28). »Ŝajnas al ni, ke ni vivas en la aliena mondo. Ni volas kompreni tion, kion ni ĉirkaŭ ni perceptas, kaj tiel ni demandas: Kiamaniere la universo estas farita? Kian pozicion ene de ĝi ni havas; de kie tio venas kaj de kie ni venas? Kial la afero estas tia kaj ne alia?« (p. 217) Teorioj pri la prakrako beziĝas sur ses premisoj, kiuj ĉiam troviĝas ĉemane, eĉ se ili ne estas eksplicite menciitaj. Se ĉiuj tiuj premisoj estus ĝustaj, en tia kazo ni povus komenci kalkuli; kaj se ni ĝuste kalkulus, tiam ni por certa parto de la vojo proksimiĝus al la demando pri la origino de ĉio ekzistanta. Sed se unu nura postulata premiso estas falsa, tiam la tuta ideo pri la prakrako estas pafo preter la celtabulo. Tiam validas, ke endas trovi alternativon, kiu espereble plenumos la postulon de ĝusteco. Do, ni traserĉu ĉiun el tiuj ses premisoj: Premiso n-ro 1: Naturleĝoj estas universale validaj. Tiu ĉi premiso post multaj sciencaj eksperimentoj kaj observadoj montriĝis ĝusta. La naturleĝoj havas en la materia mondo tiel trapenetran efikadon, ke ili validas ĝis la plej malproksima angulo de la universo. Nek unu nura atomo povas ilian efikon eskapi. Neniu proceso de la aferoj sur la Tero kaj en la vastoj de la universo restas eĉ por oneto da milionono de sekundo ekster ilia efikatingo. Rezultato: Premiso n-ro 1 estas ĝusta! Premiso n-ro 2: Sub la nocio de »kosmologia principo« estas kunligitaj du kosmologiaj supozoj: la principo de homogeneco kaj la principo de izotropio. Homogeneco de la universo signifas: Sendepende de la punkto de observado en la spaco la universo montriĝas ĉiam egala. Ke la universo estas izotropa, tio signifas: La universo estas en la sama momento el ĉiu punkto en la spaco en ĉiujn direktojn je longaj distancoj vidata egala. Jam simpla rigardo en la stelplenan ĉielon per nuda okulo tuj montras, ke la universo en proksima ĉirkaŭo de la Tero estas nek homogena nek izotropa, ja la steloj estas disordigitaj tre malorde. Laŭ la pli granda mezuro ili konsistigas galaktojn, kiuj tamen estas distribuitaj tre malorde. Je la sekva hierarkia nivelo tiuj galaktoj konsistigas galaktajn familiojn. Kaj je la eĉ pli granda skalo oni povas rekoni mielĉelaran strukturon. Ambaŭ astronomoj, John P. Huchra kaj Margaret J. Geller el la esplorcentro Harvard Smithonian Center for Astrophysics en Cambridge, Usono, malkovris evidentajn grandajn strukturojn kun dimensioj de 300 milionoj da lumjaroj. Universitata profesoro Hans Jörg Fahr (*1939) el la instituto por astrofiziko parolas pri la universo kiel pri sandgreno, kia ĝi devus formiĝi, se prakrako fakte troviĝus. En tia kazo oni devus percepti universon, kiu estus amorfa, sen iu ajn strukturo – la materio devus esti en la spaco egalmezure distribuita. Sed kiamaniere la kosmo povus veni el la kaoso? Nenie en la kosmo oni povas trovi hazardecon. Kial la materio el si mem povus formi strukture celorientiĝajn unuojn? Nia sunsistemo kun cirkulantaj planedoj estas je plej alta nivelo strukturita, ĝi aspektas genie strukturita. Kaj kiu enmetis strukturon de ordo en la universon, se konforme al la premiso n-ro 6 ne estas permesate konsideri ĉe la iro de la aferoj Dion? Respondo de »metodika ateismo« diras: Malhela materio kaj malhela energio! Kaj kion povus efektivigi tiuj ĉi ekzotikaj fenomenoj, kies ekziston ĝis nun neniu pruvis? Ili devus helpe de gigantaj gravitkampoj efektivigi ordigitajn strukturojn. En la publicaĵo »Physics Today« la kosmologo Ofer Lahav el la University College en Londono surlistigas tiujn fenomenojn laŭ procentoj: 5 % normala materio, 25 % malhela materio, 70 % malhela energio. Tiamaniere oni havus 5 % da realeco kaj 95 % da pura spektakulado! La malhela materio estas pura elpensaĵo. En la universo oni ĝin ne povas percepti laŭ iu ajn reciproka efikado. Oni ne povas ĝin vidi, sed ĝi estas nepra por klarigi diversajn strukturojn kaj la hierarkiecon en nia universo en la senco de la gravita gluilo. Sen tiu malhela materio ne troviĝas elirpovo por trovi por la strukturoj en la universo iun ajn klarigon. Rezultato: Premiso n-ro 2 estas falsa! Premiso n-ro 3: La nuntempan observadon, laŭ kiu la universo disvastiĝas, oni turnas en inversan proceson (reekstrapolado) ĝis iu singulara punkto, kie oni imagas mason kaj energion kunigitaj en unu punkto. Edwin Hubble, astronomo el Usono kaj nomdonanto por la konata teleskopo Hubble (1889-1953) malkovris en la jaro 1929, ke la universo disvastiĝas. La mezurebla rapido de tiu ekspando nomiĝas »la konstanto de Hubble«. Ĝi rezultas nombre: H₀ = (67,15 ± 1,2) km/s/(Mpc) (1 Mpc = 1 megaparsekundo = 3,26 milijonoj da lumjaroj) Se oni el tio derivas la reciprokan valoron, oni ricevas 1/H₀ = 14,7 milijardojn da jaroj, kaj tiun tempon oni arbitre difinas kiel la realan aĝon de la universo. Laŭ la formulo de Hubble: v = H₀.d (v = rapideco de disvastiĝo; d = distanco de certa galakto de la observanto) tiam ĉiuj galaktoj devus de ni malproksimiĝi. Sed tio ne estas fakto. Kontraŭe: la galakto Andromedo, unu el niaj pli proksimaj galaktoj, de ni ne malproksimiĝas, sed per rapideco de 410.000 km/h moviĝas en nian direkton. Rezultato: Reekstrapolado al unu punkto ne povas esti argumentita! Premiso n-ro 4: La energio de la prakrako estiĝis laŭhazarde. La tuta materio estiĝis el pura energio konforme al la ekvacio de Einstein E = m.c2. Komence de la prakrako la tuta universo estis pli malgranda ol unu nura atomo. La premiso n-ro 4 kontraŭas la fizikan leĝon pri la konserveco de la energio. Laŭ tiu leĝo la energio nek povas nove estiĝi nek esti nuligita. La premiso n-ro 4 tiel estas refutita pere de la naturleĝo. Rezultato: Premiso n-ro 4 estas falsa! Premiso n-ro 5: Tio estas la filozofia premiso de la materiismo. Laŭ tiu doktrino ĉio, kio en la mondo ekzistas, devis estiĝi el maso kaj energio. Franca natursciencisto Georges Baron de Cuvier (1769-1832) konstatis tion ĉi: »Laŭ la sama mezuro, laŭ kiu la scienco progresis, ĝi revenis de trompaj konkludoj de materiismo.« Konforme al la materiisma ideo la universo devus iam esti naskinta vivon. Sed ĉiu viva estaĵo havas en si, kiel konate, enorman kvanton da informoj. Sed informo estas laŭ la naturaj leĝoj de la informoj[2] nemateria fenomeno, kiu ne povas eliri el la materio. Tiel la ideo de materiismo estas per naturleĝoj refutita (vidu [1], paĝo 284). Rezultato: Premiso n-ro 5 estas falsa! Premiso n-ro 6: Teorio de prakrako estas bazita sur la »metodika ateismo«, ja en tiu sistemo ne troviĝas loko por Dio. Pruvo de Dia ekzisto el informo: Ĉar la vivĉeloj enhavas enorman kvanton da universalaj informoj[3], kaj neniu el tiuj koditaj konceptoj venas de la homo, kiel la fonto nepra estas (dieca) inteligenta sendanto (Demiurgo, Dio). Nepreco por la ekzisto de tia Demiurgo estas certigita surbaze de la sekva naturleĝo pri informo: Universala informo povas esti komponita nur fare de inteligenta sendanto (vidu [1], paĝo 182). Rezultato: Premiso n-ro 6 estas falsa! Kio do estas la rezulto de nia pripenso? El ses premisoj de la teorio pri la prakrako nur unu sola estas science pruvebla, dum kvin el ili estas pruvite falsaj. Tio konsekvence signifas finon de la tiel disvastigita teorio! Tiel la prakrako estas pafo preter la celtabulo! Ni diru klare kaj kompreneble: Prakrako neniam okazis! Kio estas la alternativo al la prakrako? Ambaŭ astronomoj, John D. Barrow (University of Sussex, Anglija) kaj Joseph Silk (University of California, Berkeley) montras al ĝusta direkto, dirante: »La kosmo estis zorge … akordigita por la vivo. Ke nia universo tiel surprize gasteme kondutis al la vivo, tio certe ne okazis nur per la supozita iro de la evolucio … Ke la naturleĝoj allasus ekziston de steloj kun planetsistemoj, do vere apenaŭ allasus, tio havas kun eblecoj de variaĵoj pere de evolucio nenian rilaton. Tiajn neŝanĝeblajn ecojn la mondo simple havas aŭ ilin ne havas … Por ke fakte multaj inter si sendependaj ecoj akordiĝas … tio povus allasi supozon, ke nia universo estis konceptita pro nia apero. Ĉu ne estus eble, ke malantaŭ tiuj strangaj ,hazardoj' kaŝiĝas granda Planinto?« (»Lust am Forschen«, Piper-Verlag, p. 167-168). Tiu »Granda Planinto« neniel restis kaŝita. Li prezentis sin al ni, ja la Biblio pri Li diras: »Dio, kiu multfoje kaj multamaniere parolis en la tempo antikva al niaj patroj en la profetoj, en tiuj lastaj tagoj parolis al ni en Filo, kiun Li nomis heredanto de ĉio, per kiu ankaŭ Li faris la mondaĝojn« (Hebreoj 1,1-2). Per tio estas klare dirite, ke la tuta universo kaj ĉio en ĝi trovebla estis kreita per Jesuo Kristo, la Filo de Dio. Sekvaj citaĵoj el Nova Testamento konfirmas al ni tutamplekse la majestan potencon de kreado ĉe Jesuo: »En la komenco estis la Vorto, kaj la Vorto estis kun Dio, kaj la Vorto estis Dio. Tiu estis en la komenco kun Dio. Ĉio estiĝis per li; kaj aparte de li estiĝis nenio« (Johano 1,1-3). »Ĉar en li (= Jesuo Kristo) kreiĝis ĉio en la ĉielo kaj sur la tero, ĉio videbla kaj nevidebla, ĉu tronoj, ĉu regecoj, ĉu estrecoj, ĉu aŭtoritatoj; ĉio kreiĝis per li, kaj por li; kaj li estas antaŭ ĉio, kaj en li ĉio ekzistas« (Koloseanoj 1,16-17). La tuta stelplena ĉielo tiel ne fontas el ia prakrako aŭ alia evolucia proceso, kian la homoj elpensas, sed rezultas el planita, celhava kaj ĉiopova ago de la Filo de Dio. Per propra pensado oni apenaŭ povas kompreni, ke tiu ĉiopova Dio kaj Kreinto demetis sian diecon kaj nin vizitis sur tiu ĉi Tero, mortis sur la kruco pro niaj pekoj, la trian tagon releviĝis el la morto kaj poste reiris en sian ĉielan sferon. Tiuj ĉi pensoj, kiujn neniam trovis iu ajn homo, povas haltigi nian spiron: La viro sur la kruco kaj la Kreinto de la tuta universo estas la sama persono! Kun tiu ĉi vero ni troviĝas transe de tio, kion iu ajn homo helpe de sia tuta logiko povas percepti. Kiam Jesuo sur la kruco portis la pekon de la mondo, la suno dum tri horoj malheliĝis. Kiel neperceptebla situacio! La Kreinto mem humiliĝis ĝis la kruco. pordon al la ĉielo. La psalmo 139,17-18 markas tiun limzonon de nia pensado: »Kiel grandvaloraj estas por mi Viaj pensoj, ho Dio! Kiel granda estas ilia nombro! Se mi ilin kalkulus, ili estus pli multaj ol la sablo; kiam mi vekiĝas, mi estas ankoraŭ kun Vi.« Estu la penso eĉ tiel malfacila, ke la Kreinto renkontas nin en la persono de la Krucumito, tamen jen grava demando: Ĉu la Kreinto troviĝas de ni tiel malproksime – »super tendo de stelaroj« kiel opiniis la princo de la germana poezio Friedrich Schiller – aŭ oni povas eniri kontakton kun li persone? Jes, Dio estas proksime al ni, atendante nian preĝon: »Ĉiu, kiu vokos la nomon de la Eternulo (de Jesuo), saviĝos (por la ĉiela regno)« (Romanoj 10,13). Nia Kreinto Jesuo invitas nin esti iam por eternoj en lia ĉiela regno. Tiu ĉi burĝrajto estas garantiita al ĉiu, kiu tiun ĉi inviton respondas. Surbaze de la senmezura amo de Dio ĉiu estas invitita – ankaŭ vi, kara leganto, kara legantino! Dir. kaj prof-o a.D. dr-ro-inĝ. Werner Gitt [1] »Steady-State-Kosmos« estas modeleca prezentado, per kiu la universo estas laŭdifine space kaj tempe senlima kaj ĝi evidentigas nenian komencan singularecon. [2] W. Gitt: Information – der Schlüssel zum Leben, CLV-Verlag, 6-a eldono 2018. [3] Difino: »La universala informo (UI) estas el ka koditaj simboloj abstrakte donita mesaĝo en la servo al unu procedo aŭ pli kaj al certa celo« (vidu [1], paĝo 97).
10 Seiten, Best.-Nr.: 138-35
Slowenisch: Der Urknall kommt zu Fall
Die Urknalltheorien basieren auf sechs Annahmen, die immer vorhanden sind, auch dann, wenn sie nicht ausdrücklich erwähnt werden. Wenn alle richtig sind, könnte man mit den Berechnungen beginnen und der Frage nach dem Ursprung des Universums nähergekommen. Wenn jedoch nur eine der notwendigen Annahmen falsch ist, ist die gesamte Idee des Urknalls hinfällig. Werner Gitt zeigt in diesem Beitrag, dass fünf der sechs Grundannahmen als falsch betrachtet werden müssen. Schließlich zeigt er, wer wirklich der Schöpfer dieser Welt ist: Jesus Christus. Prapok -Strel v prazno Teorija prapoka je danes pretežno sprejeta teorija za razlago o izvoru našega vesolja. Kot njen utemeljitelj velja belgijski katoliški duhovnik in astrofizik Georges Lemaître (1894-1966), ki je v letu 1931 za vroče začetno stanje univerzuma uporabil pojem »primordialnega atoma« ali »praatoma«, pozneje tudi »kozmičnega jajca«. Oznaka prapok (angl. big bang, dobesedno: veliki pok) izvira od angleškega astrofizika in kozmologa Freda Hoyleja (1915-2001). Z izbiro te besede je hotel prikazati teorijo prapoka kot neverodostojno, saj je bil privrženec konkurenčne teorije »Steady-State«.[1] V svoji znani knjigi »Kratka zgodovina časa« je znani britanski astrofizik Stephen W Hawking (1942-2018) navedel nekaj globlje vrtajočih vprašanj, ko gre za univerzum: »Slej ko prej imamo nepotešeno potrebo, da bi vedeli, čemu smo tu in od kod prihajamo« (s. 28). »Zdi se nam, da živimo v odtujenem svetu. Radi bi razumeli, kaj okoli sebe zaznavamo, in tako vprašujemo: Kako je univerzum narejen? Kakšno mesto v njem zavzemamo mi, od kod prihaja in od kod prihajamo mi? Zakaj je tako in ne drugače?« (s. 217) Teorije prapoka so osnovane na šestih predpostavkah, ki so vedno pri roki, tudi če niso eksplicitno navedene. Če bi bile vse te predpostavke pravilne, potem bi lahko začeli z računanjem, in če bi pravilno računali, tedaj bi se za kos poti približali vprašanju o izvoru vsega. Če pa je tudi le ena sama zahtevana predpostavka napačna, tedaj je vsa ideja o prapoku strel v prazno. Tedaj velja, da je treba najti alternativo, ki vzdrži. Tako si oglejmo vsako od teh predpostavk: Predpostavka št. 1: Naravni zakoni so univerzalno veljavni. Ta predpostavka se je po številnih znanstvenih eksperimentih in opazovanjih izkazala za pravilno. Naravni zakoni imajo v materialnem svetu tako prodorno delovanje, da veljajo vse do najbolj oddaljenega kota univerzuma. Niti en sam atom se njihovemu delovanju ne more izmakniti. Noben potek stvari na tej zemlji in v širjavah univerzuma ne ostane niti za delček milijoninke sekunde zunaj njihovega dosega. Rezultat: Predpostavka št. 1 je pravilna! Predpostavka št. 2: Pod pojmom »kozmološkega načela« sta združeni dve kozmološki podmeni: načelo homogenosti in načelo izotropije. Homogenost vesolja pomeni: Neodvisno od točke opazovanja v prostoru se vesolje kaže vedno enako. Da je vesolje izotropno, pa pomeni: Vesolje je v istem trenutku z vsake točke v prostoru v vse smeri na velike razdalje videti enako. Že pogled v zvezdno nebo s prostim očesom takoj pokaže, da vesolje v bližnjem okolju Zemlje ni niti homogeno niti izotropno, saj so zvezde zelo neenakomerno razporejene. V večjem merilu sestavljajo zvezde meglenice (galaksije), ki pa so prav tako neenakomerno razporejene. Na naslednji hierarhični stopnji meglenice sestavljajo galaktične družine. Na še večji skali je mogoče prepoznati satovno strukturo. Oba astronoma, John P. Huchra in Margaret J. Geller iz razisovalnega središča Harvard Smithonian Center for Astrophysics v Cambridgu, ZDA, sta odkrila vpadljive velike strukture z merami 300 milijonov svetlobnih let. Univerzitetni profesor Hans Jörg Fahr (*1939) z Inštituta za astrofiziko govori o univerzumu kakršno bi se moralo oblikovati, če bi prapok resnično obstajal. Tedaj bi morali zaznavati univerzum, ki bi bil amorfen in brez vsake strukture – materija bi morala biti v prostoru enakomerno razporejena. Kako pa je kozmos lahko prišel iz kaosa? Nikjer v kozmosu ne najdem naključnosti. Čemu naj bi materija iz sebe same izoblikovala strukturno smiselne enote? Naš sončni sistem z obkrožajočimi planeti je v najvišji meri strukturiran in je videti genialno konstruiran. Kdo pa je privedel strukturo reda v univerzum, če v skladu s predpostavko št. 6 ni dovoljeno vključiti v potek stvari Boga? Odgovor »metodičnega ateizma« se glasi: Temna materija in temna energija! In kaj naj bi povzročili ti eksotični pojavi, katerih obstoja še nihče ni dokazal? Ti naj bi s pomočjo gigantskih gravitacijskih polj priklicali urejene struktre. V publikaciji »Physics Today« našteje kozmolog Ofer Lahav z University College v Londonu njihove deleže v odstotkih: 5 % normalne materije, 25 % temne materije, 70 % temne energije. Tako bi imeli 5 % realnosti in 95 % čistega spekuliranja! Temna materija je zgolj izmišljenina. V vesolju je tudi ni mogoče zaznati po kakšnem vzajemnem delovanju. Ni je mogoče videti, a je nujno potrebna za pojasnjevanje različnih struktur in hierarhičnosti v našem univerzumu v smislu gravitacijskega veziva. Brez te temne materije se zdi brezizhodno, da bi mogli za strukture v vesolju najti kakršno koli pojasnilo. Rezultat: Predpostavka št. 2 je napačna! Predpostavka št. 3: Današnje opazovanje, po katerem se univerzum širi, obrnejo v vzvraten proces (reekstrapolacija) vse do nekakšne singularne točke, kjer si zamišljajo maso in energijo združeni v eni točki. Edwin Hubble, astronom iz ZDA in dajalec imena znanemu Hubblejevemu teleskopu (1889-1953), je v letu 1929 odkril, da se univerzum širi. Merljiva hitrost te ekspanzije se imenuje »Hubblejeva konstanta«. Ta znaša: H₀ = (67,15 ± 1,2) km/s/(Mpc) (1 Mpc = 1 megaparsekunda = 3,26 milijonov svetlobnih let) Če tako iz tega izpeljemo obrnjeno vrednost, dobimo 1/H₀ = 14,7 milijard let, in ta čas potem samovoljno definirajo kot starost univerzuma. Po Hubblovi formuli v = H₀.d (v = hitrost širjenja; d = oddaljenost kakšne galaksije od nas) bi se morale vse galaksije od nas oddaljevati. To pa ni dejstvo. Prav nasprotno: meglenica Andromede, ena naših bližnjih galaksij, se od nas ne oddaljuje, temveč se s hitrostjo 410.000 km/h premika v našo smer. Rezultat: Reekstrapolacije proti eni točki ni mogoče utemeljiti! Predpostavka št. 4: Energija prapoka je nastala po naključju. Vsa materija je nastala iz začetne čiste energije v skladu z Einsteinovo enačbo E = m.c2. Na začetku prapoka je bil ves univerzum manjši od enega samega atoma. Predpostavka št. 4 nasprotuje fizikalnemu zakonu o ohranitvi energije. Po njem energija ne more niti na novo nastajati niti je ni mogoče izničiti. Predpostavka št. 4 je ovržena z naravnim zakonom. Rezultat: Predpostavka št. 4 je napačna! Predpostavka št. 5: To je filozofska predpostavka materializma. Po tem nauku je moralo vse, kar na tem svetu obstaja, nastati iz mase in energije. Francoski naravoslovec Georges Baron de Cuvier (1769-1832) je ugotovil tole: »V isti meri, v kakršni je znanost napredovala, se je vrnila od varljivih sklepov materializma.« V skladu z materialistično idejo bi moral univerzum nekoč tudi spočeti življenje. Vsako živo bitje pa ima v sebi, kakor je znano, ogromno količino informacij. Informacija pa je po naravnih zakonih informacije[2] nematerialna veličina, ki ne more priti iz materije. Tako je ideja materializma po naravnih zakonih ovržena (glej [1], stran 284). Rezultat: Predpostavka št. 5 je napačna! Predpostavka št. 6: Teorija prapoka je osnovana na »metodičnem ateizmu«, saj v tem sistemu ni prostora za Boga. Dokaz za obstoj Boga iz informacije: Ker vsebujejo žive celice ogromno količino univerzalne informacije[3], nobeden teh kodiranih konceptov pa ne izvira od človeka, je kot vir nujen (božanski) inteligentni pošiljatelj (Začetnik, Bog). Nujnost obstoja takega Začetnika je zagotovljena na podlagi naslednjega naravnega zakona informacije: Univerzalna informacija je lahko sestavljena samo od inteligentnega Pošiljatelja (glej [1], stran 182). Rezultat: Predpostavka št. 6 je napačna! Kaj je torej facit (nasledek) našega premisleka? Od šestih predpostavk teorije prapoka je le ena sama znanstveno dokazljiva, pet pa jih je dokazano napačnih. To je posledično znanstveni konec za to tako razširjeno teorijo! Tako je prapok strel v prazno! Povejmo jasno in razumljivo: Prapoka nikoli ni bilo! Kaj je alternativa prapoku? Oba astronoma, John D. Barrow (University of Sussex, Anglija) in Joseph Silk (University of California, Berkeley) kažeta v pravo smer, ko pravita, da: »Je bil kozmos skrbno … naravnan na življenje. Da se je naš univerzum tako presenetljivo gostoljubno vedel do življenja, to se gotovo ni primerilo šele v toku evolucije… Da bi naravni zakoni dovoljevali obstoj zvezd s planetarnimi sistemi, a res komaj še dovoljevali, to nima z možnostmi variacij v evoluciji nobenega opravka. Takšne nespremenljive lastnosti svet bodisi ima ali pa jih nima… Da dejansko veliko število med seboj neodvisnih lastnosti sovpade … to bi utegnilo dopustiti podmeno, da je bil naš univezum zasnovan zaradi našega pojava. Mar ne bi bilo mogoče, da se za temi čudnimi ,naključji' skriva veliki Načrtovalec?« (»Lust am Forschen«, Piper-Verlag, s. 167-168). Ta »Veliki Načrtovalec« nikakor ni ostal skrit. Predstavil se nam je, saj pravi o njem Biblija: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Hebrejcem 1,1-2). S tem je jasno povedano, da je ves univerzum in vse, kar v njem najdemo, bil ustvarjen po Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. Naslednja navedka iz Nove zaveze nam na vseobsežen način potrjujeta mogočno Jezusovo moč ustvarjanja: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo« (Janez 1,1-3). »Kajti v njem (= Jezusu Kristusu) je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse« (Kološanom 1,16-17). Vse zvezdno nebo tako ne izvira iz kakšnega prapoka ali kakega drugega evolucijskega procesa, ki si ga ljudje izmislijo, temveč je rezultat načrtovanega, smotrnega in vsemogočnega ravnanja Božjega Sina. Z mišljenjem je komajda mogoče dojeti, da je ta vsemogočni Bog in Stvarnik odložil svojo božanskost in nas obiskal na tej Zemlji, umrl na križu za naše grehe, tretji dan od mrtvih vstal in se nato vrnil v večni nebeški svet. Te misli, na katere nikoli ni prišel noben človek, nam lahko ustavijo dih: Mož na križu in stvarnik celotnega univerzuma je ista oseba! S to resnico smo onkraj tega, kar kak človek z vso svojo logiko more dojeti. Ko je Jezus na križu nosil greh sveta, je sonce za tri ure potemnelo. Kako nedoumljiv položaj! Stvarnik sam se je ponižal do križa. Zaradi nas je brez moči in bičan, da bi nam tako odprl vrata v nebo. Psalm 139,17-18 označuje to mejno območje mišljenja: »In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog, kako silna so njihova načela! Če bi jih štel, bi jih bilo več kot peska; kadar se prebudim, sem še vedno pri tebi.« Naj bo misel še tako težka, da se Stvarnik sreča z nami v osebi križanega, pa je tu vendar pomembno vprašanje: Je Stvarnik od nas tako neizrekljivo daleč – »nad šotorom ozvezdij« kakor je menil knez nemške poezije Friedrich von Schiller – ali pa je možno stopiti v stik z njim osebno? Ja, Bog nam je blizu in čaka naše molitve: »Kdor koli bo klical Gospodovo (Jezusovo) ime, bo rešen (za nebeško kraljestvo)« (Rimljanom 10,13). Naš Stvarnik Jezus nas vabi, da bi bili nekoč za večno v njegovem nebeškem kraljestvu. Ta državljanska pravica je zagotovljen vsakemu, ki se na to vabilo odzove. Na osnovi neizmerne Božje ljubezni je vsakdo povabljen – tudi ti, dragi bralec, draga bralka! Dir. in prof. a.D. dr.-ing. Werner Gitt [1] »Steady-State-Kosmos« je modelna predstavitev, pri kateri je univerzum po definiciji prostorsko in časovno neomejen in ne izkazuje nikakršne začetne singularnosti. [2] W. Gitt: Information – der Schlüssel zum Leben, CLV-Verlag, 6. izdaja 2018. [3] Definicija: »Univerzalna informacija (UI) je iz kodirnih simbolov abstraktno podano sporočilo, ki služi enemu postopku ali več in nekemu cilju« (glej [1], stran 97).
10 Seiten, Best.-Nr.: 138-28